11. julij 2014 je bil za ekipo Vem kaj jem prva priložnost za slavje po splavitvi portala. Takrat je dnevni obisk prvič presegel število 1000.

Sinoči, ko so na komercialnih televizijah na veliko vrteli svoje resničnostne šove, nacionalka pa je predvajala izjemen indijski film Lunchbox (naši so ga prevedli v Okus po ljubezni), je družina sledilcev vem kaj jem po Facebooku zrasla čez tisoč.

že res, da so to samo suhoparne številke, a osebno za tem vidim tisoč družin, katerih mame verjamejo, da je to, kar damo vase bolj pomembno od tega, kar imamo na sebi. Vidim tisoč družin, ki skrbi za svoje zdravje, znanje in so odgovorni do življenja.

Spomnim se, da se je prvi plaz mailov (tudi kakšen grozilni je bil vmes) vsul, ko smo objavili, da obstajata dve vrsti keksov Jaffica: španski iz gensko spremenjenih oranž in "neoporečni" Srbski (članek najdete tukaj). Nekaj podobnega je tudi s keksi Tuc, ki jih pečejo v Belgiji in na Madžarskem.

Potem ...

Nedavno smo objavili pretresljivo zgodbo očeta, ki je svojo hčer vozil k najboljšim kirurgom na svetu, ko pa so ti dvignili roke, je začel z zdravljenjem s petrolejem. In uspel! Zgodba ob kateri obnemijo tudi zdravniki (članek najdete tukaj).

Doslej najbolj bran med vsemi je bil nasvet, zakaj ni dobro hraniti jajc na vratih hladilnika (članek najdete tukaj). Tudi praktični ste.

Zakaj sem izpostavila te primere?

Shakespeare je nekoč zapisal: lahko je biti kralj v deželi slepih.

Ne pustimo, da bi bila zgodba Hamleta zgodba o nas. Dokler bo vsaj eden bral deklaracije na izdelkih in svoje znanje delil z ostalimi, dokler bomo občutljivi na tragične zgodbe drugih in dokler se bomo raje, kot na svojih, učili iz napak drugih, nas bo zmeraj več takih, ki cenimo kvaliteto in trud.

Tako jaz vidim tisočice.

Še to ...

Največja neresnica s katero sem se v zadnjih mesecih srečala je, da je kvaliteta draga. To pravijo tisti, ki je ne dosegajo.

Še enkrat hvala za zaupanje.