Aluminij je eden najbolj razširjenih elementov na Zemlji, zato mu je bil človek vedno izpostavljen. A ne v takšnem obsegu, kot je to v zadnjih treh desetletjih. problem aluminija je namreč ta, da najdemo v kozmetiki, zdravilih, čistilih, deodorantih ... To pa so izdelki, ki jih uporabljamo prav vsi. In to pogosto in vsakodnevno.
Dr. krishnan Crapper je leta 1970, da aluminij povzroča nenavadno obnašanje pri mačkah, leta 1973 pa je v reviji Science objavil rezultate obsežne raziskave na ljudeh. Kasneje so še drugi znanstveniki po celem svetu preverjali njegovo tezo, leta 1976 pa je bilo znanstveno potrjeno in sprejeto: aluminij je nevrotoksičen.
Kaj to pomeni?
Ljudje z Alzheimerjevo boleznijo imajo višjo stopnjo aluminija v možganih. Bolniki z demenco imajo dvakrat toliko aluminija v laseh, kot zdravi ljudje. Aluminij je živčni strup, ki vpliva na delovanje imunskega sistema in lahko celo poškoduje genski zapis v človeških celicah. Na seznamu bolezni, ki jih povzroča predoziranost z aluminijem so še rak dojk, multipla skleroza, razne alergije.
Se je mogoče izogniti aluminiju?
Težko! Začeti bi morali pri posodi. Najnevarnejše so pločevinke, saj je večina pijač rahlo kislih, kar je dovolj, da kislina od znotraj nažira stene, večinoma aluminijastih pločevink (najbolj izrazito je to pri pivu). V sodobnih deodorantih sicer poskušajo aluminij zamenjati z magnezijem, ki pa je neškodljiv le, če imate zdrave ledvice. Aluminijev silikat dodajajo kakavu, soli, pecilnemu prašku, topljenim sirom ... Najnevarnejše pa so aluminijeve folije - tiste kot embalaža hrani in tiste v katero tako radi zavijamo sendviče, ali druga živila.
Aluminij večinoma izločamo z urinom, zato je pomembno, da nam ledvice dobro delajo. Poleg tega pa pomaga tudi veliko vitamina C, ki pa ga v jesenskih in zimskih časih potrebujemo tudi za obrambo pred virusi in gripo. Zato je jesenski čas najbolj nevaren za povišanje koncentracije aluminija na katerega večina pozabi.
Dobro je vedeti preden naslednjič kaj zavijete v alu-folijo.