Perfluoro alkilirane snovi (PFAS) je skupno ime za veliko skupino fluoriranih spojin. Trenutno poznamo več sto spojin, ki jih lahko razdelimo v 23 kategorij. Njihova skupna lastnost je, da so visoko toplotno, kemijsko ter biološko neaktivne. Perfluorirane spojine so večinoma hidrofobne in nekatere hkrati tudi lipofobne in se zaradi tega ne akumulirajo v maščobnem tkivu, kot je to značilno za večino drugih obstojnih halogeniranih spojin.
Perfluoroalkilirane snovi (PFAS) se pogosto uporabljajo v industrijskih in potrošniških izdelkih, na primer v premazih za blago in preproge odpornih proti madežem, premazih za papirnate izdelke odpornih proti olju in za katere je bil odobren stik z živili. Najdemo jih tudi v penah za gašenje požarov, površinsko aktivnih snoveh za rudarjenje in črpanje nafte, loščilih za tla ter insekticidnih sredstvih. Žal pa seznam raste kljub obljubam proizvajalcev, da se bodo tem snovem ogibali.
Najpomembnejši (per)fluorirane snovi sta perfluorooktan sulfonat (PFOS) in perfluorooktanojska kislina (PFOA). Evropski odbor za področje onesnaževal v prehranjevalni verigi (EFSA) je 21. februarja 2008 sprejel mnenje o PFOS, PFOA in njunih soleh. V mnenju piše, da so škodljivi vplivi PFOS in PFOA na prebivalstvo malo verjetni, vendar ugotavljajo določene negotovosti, ki se nanašajo predvsem na razvojne učinke. EFSA je priporočila, da bi bili zaželeni podatki o ravni PFAS v živilih in ljudeh, zlasti za spremljanje trendov izpostavljenosti. Po priporočilih Evropske komisije z dne 17. marca 2010 (2010/161/EU) morajo države članice spremljati prisotnost perfluoroalkiliranih snovi v živilih. Za natančno oceno izpostavljenosti je treba spremljati veliko število različnih živil, ki odražajo potrošniške navade, vključno z živili živalskega izvora, na primer ribe, meso, jajca, mleko in predelane proizvode, ter živila rastlinskega izvora.
Kot poročajo različni viri in raziskave narejene po letu 2010 (o tem piše tudi Wikipedia), je nevarnosti PFOA več, države, ki bi si upala prepovedati njih uporabo, pa nobene.