
Predstavljajte si nedeljsko kosilo, ki diši po zlato zapečenem piščancu. Vsi za mizo se veselijo, otroci se že sezuvajo za drugo porcijo, dišava napolni celo hišo. Prizor, ki ga pozna prav vsaka slovenska družina. In vendar – ravno ta na videz nedolžna navada je bila v središču ene največjih dolgoročnih raziskav o prehrani in srčnem zdravju, kar so jih kadar koli izvedli v ZDA.
Podobno izkušnjo je nedavno opisala tudi ena od naših bralk. Njena mama je vsak konec tedna pripravljala ocvrtega piščanca – tako kot njena mama pred njo. Ko so pri materi pri 68 letih odkrili zamašitev srčne arterije, je bralka priznala, da so si šele takrat v družini zares vzeli čas in premislili, kako pogosto pravzaprav posegajo po cvrtju. "Nismo prenehali jesti piščanca," je zapisala, "smo pa spremenili, kako in kako pogosto ga pripravljamo." Prav takšne osebne izkušnje so razlog, da si podatke iz velike raziskave velja pogledati od blizu.
V Združenih državah Amerike so raziskovalci z Univerze Iowa skoraj štiri desetletja spremljali prehranske navade skoraj 107.000 žensk, starih med 50 in 79 let, vključenih v veliko študijo Women's Health Initiative. Spremljanje je potekalo od leta 1993 do leta 2017, kar študijo uvršča med najdaljše te vrste na svetu. Rezultate so leta 2019 objavili v ugledni medicinski reviji The BMJ.
V tem obdobju je v raziskavi umrlo 31.588 žensk – 9.320 zaradi bolezni srca in ožilja, 8.358 zaradi raka, ostale zaradi drugih vzrokov. Ko so podatke povezali s prehranskimi vprašalniki, se je pokazal jasen vzorec: pogostejše uživanje ocvrte hrane je bilo povezano z nekoliko višjim tveganjem za zgodnjo smrt.
Ženske, ki so vsak dan pojedle vsaj eno porcijo ocvrte hrane, so imele približno 8 % višje tveganje za smrt iz katerega koli vzroka v primerjavi s tistimi, ki ocvrte hrane skorajda niso uživale. Pri posameznih vrstah hrane so bile razlike še bolj izrazite:
Zanimivo (in za marsikoga pomirjujoče) je, da raziskovalci niso našli povezave med uživanjem ocvrte hrane in tveganjem za smrt zaradi raka. Pomembno je tudi poudariti, da gre za t. i. opazovalno študijo – ta pokaže povezavo, ne pa nujno neposrednega vzroka, poleg tega so raziskovalci upoštevali tudi druge dejavnike, kot so telesna teža, kajenje in gibanje.
Ne gre le za piščanca. Med ocvrto hrano štejemo tudi pomfrit, ribje sendviče, ocvrte školjke, tortilja čips, tacose in podobne jedi, pripravljene z veliko vročega olja – ne glede na to, ali gre za sončnično, repično ali kakšno drugo olje.
Ko olje segrejemo nad približno 180 {-15696}C, pride do oksidacije maščob. Koristne maščobe se pri tem spremenijo v snovi, ki jih telo težje predela – med njimi tudi trans maščobe, za katere je znano, da lahko dolgoročno obremenjujejo ožilje.
Nekoč ocvrta hrana ni bila vsakdanja stvar, temveč praznična posebnost. Danes pa je za marsikoga tak "praznik" skoraj vsak dan – dovolj je pomisliti, koliko ljudi si za malico privošči pomfrit, piščančje medaljone ali burek.
Po podatkih iz raziskave so ocvrto hrano najpogosteje uživali mlajši udeleženci, tisti z nižjo izobrazbo in nižjimi prihodki, pa tudi kadilci in ljudje, ki so se manj gibali. To kaže, da uživanje ocvrte hrane ni le stvar okusa, temveč je pogosto povezano s širšim življenjskim slogom.
Čeprav so raziskavo izvedli med ameriškimi ženskami, podobne prehranske vzorce opažamo tudi pri nas. Nekatere ocene kažejo, da v Sloveniji v povprečju pojemo precej ocvrte in predelane hrane na leto, kar pomeni, da postaja del vsakdanjega jedilnika tudi tukaj.
Podobne povezave so opazili tudi drugod. Raziskovalci s Harvardske šole za javno zdravje so v ločeni, 25 let dolgi raziskavi ugotovili, da je pogosto uživanje ocvrte hrane povezano z višjim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2 in bolezni srca – pri tistih, ki so ocvrto hrano jedli 4- do 6-krat tedensko, je bilo tveganje za sladkorno bolezen tipa 2 višje za približno 39 %.
Velika mednarodna analiza, objavljena v reviji The Lancet (t. i. študija Global Burden of Disease), pa je pokazala, da je slaba prehrana na splošno – ne le ocvrta hrana – po vsem svetu povezana s približno enim od petih smrtnih primerov pri odraslih, kar znanstveniki uvrščajo med najpomembnejše dejavnike tveganja za zdravje sploh.
Dobra novica je, da se marsičemu ni treba popolnoma odreči – dovolj je, da spremenimo način priprave. Vse bolj priljubljena rešitev so zračni cvrtniki (air fryerji), ki hrano zapečejo s pomočjo vročega zraka in bistveno manj olja. Po ocenah strokovnjakov, ki jih povzema tudi zdravstveni portal Healthline, lahko s to metodo pripravo hrane vsebnost maščob zmanjšamo tudi za 70–80 % v primerjavi s klasičnim cvrtjem, okus in hrustljavost pa ostaneta blizu izvirniku.
Alternativa je tudi pečenje v pečici z manj olja ali kuhanje na pari – oboje ohranja hranilne snovi in znatno zmanjša vnos nezdravih maščob.
Če vas mika ocvrt piščanec, si ga raje privoščite kot praznično posebnost – enkrat na mesec – in ne kot tedensko navado. Zraven postrezite veliko zelenjave, dodajte česen, ki po ljudskem izročilu in več raziskavah, med drugim objavljeni v reviji The Journal of Nutrition, velja za živilo, ki lahko pripomore k uravnavanju holesterola. Več o tem, kako česen vpliva na ožilje, si lahko preberete tudi v prispevkih Prve simptome visokega holesterola lahko občutimo že med hojo in Domače rešitve proti krčnim žilam na Vemkajjem.si.
Marsikdo si obroke z več maščobami popestri tudi s skodelico čaja iz gloga, ki že stoletja velja za tradicionalnega zaveznika srca in ožilja – o tem podrobneje piše prispevek Glog – najmočnejše orožje ljudskih zdravilcev. Za tiste, ki jih zanima, kako topli napitki na splošno vplivajo na prekrvavitev, je zanimivo branje tudi članek Zakaj so vroče pijače tako pomembne za naše srce?
Ocvrta hrana morda diši po domačem in udobju, a raziskave kažejo, da si zasluži premislek, kako pogosto se znajde na našem krožniku. Ne gre za to, da bi se ji morali za vedno odpovedati, temveč za to, da se zavestno odločamo, kaj in kako pogosto vnašamo v telo. Zdravje ni le stvar zdravnikov, temveč tudi vsakodnevnih, majhnih odločitev – in vsak grižljaj v tem smislu res šteje.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:
