Gobe, ki zdravijo: skrivnostni svet medicinskih gob, ki bi jih morali poznati vsi

Na našem planetu živi več kot 140.000 vrst gob, od teh pa jih je manj kot desetina podrobno raziskanih. Pri samo peščici so zaenkrat odkrili izrazito močne zdravilne učinke, zato jim pravimo medicinske gobe. Za ostale velja, da znanstvenike čaka še ogromno dela.

Danes vemo, da so gobe ogromen in premalo izkoriščen vir polisaharidov z antitumorskimi in imunostimulativnimi lastnostmi in so praktično neusahljiv vir idej in aktivnih substanc za razvoj novih zdravil. Čeprav so ljudski zdravilci gobe omenjali že pred 5000 leti, pa smo jih začeli podrobno spoznavati šele pred dvema desetletjema. Danes lahko z njimi uravnavamo holesterol in imunski sistem, zdravimo raka, različne virusne okužbe, celo virus HIV ... Dejstvo namreč je, da medicinske gobe v svoji bližini ne prenesejo virusov in bakterij, zato začno proizvajati snovi, ki upočasnjujejo rast vsiljivih organizmov. Kako in s čim to naredijo, človeštvo še mora odkriti.



Omenimo samo nekaj primerov medicinskih gob.

Najbolj zanimive so gobe cordiceps (Cordiceps sinensis), ki so tudi najbolj cenjene. Velike so namreč kot ženski mezinec, rastejo samo v Nepalu in Tibetu in sicer zgolj na višini 5000 metrov in več (kjer skoraj ni kisika), rastejo pa samo 14 dni na leto konec junija. Gre za izredno redke gobe, ki pa so jih znanstveniki uspeli vzgojiti v laboratorijih. Njihove aktivne sestavine so tako močne, da se mnoga zdravila ne morejo kosati z njimi. Raziskave so šele na začetku in kdo ve, kakšna odkritja nas še čakajo.

In zakaj so gobe cordiceps tako cenjene?

Veljajo namreč za morilca malignih celic. Poleg tega pa še stimulirajo proizvodnjo interferona in interlevkina. Po mnenju zdravnikov je malignost posledica (pre)počasnega imunskega sistema. Kirurgija in radioterapija namreč lahko tumorje odstrani, ne more pa ugotoviti, ali gre pri tem za telo metastaze, zato se rakava obolenja pogosto ponovijo.

Gobe gobe (Lentinus edodes) z zdravstvenega vidika pomagajo pri številnih boleznih. Vsebujejo veliko naravnega polisaharida lentinana in beta glukana, kar zelo močno deluje v boju proti tumorjem in virusom. Poleg tega te gobe ščitijo pred škodo, ki jo povzročajo sevanja in kemoterapije. Gobe gobe so dobre tudi za srce.

Gobe reishi (Ganoderma lucidum) so med najbolj cenjenimi zelišči v tradicionalni kitajski medicini. Pripisujejo jim lastnosti, ki podaljšujejo življenje, povečujejo miselne sposobnosti, krepijo splošno zdravje, pomagajo pri regeneraciji celic.

Gobe maitake (Grifola frondosa) premagujejo vse vrste virusov. Ko so pred leti v Amsterdamu na mednarodni konferenci o aidsu predstavili ugotovitve, da je mogoče s temi gobami preprečiti okužbe z virusom HIV, je zanimanje zanje močno poraslo. Japonci so med tem potrdili, da gobe maitake zmanjšujejo tudi okužbe z bolnišničnimi in drugimi virusi. Gobe maitake sicer ne uničujejo virusov, krepijo pa imunski sistem. Nutricisti zato predlagajo, da jih vsaj 3-krat na teden dodamo k običajnim jedem, ali pa zaužijemo po kapsulo na dan. Saj veste: najboljše zdravilo je preventiva.

Še to: gobe maitake na japonskem že desetletja uporabljajo tudi pri zdravljenju visokega pritiska, diabetesa tipa 2, slabi prebavi in levkemiji.

Gobe hypsizygus (Hypsizygus marmoreus) so najbolj znane japonske jedilne gobe, ki jih zdravniki in nutricisti prav tako močno priporočajo. Leta 2001 so naredili obsežno in nadzorovano raziskavo na miših (Ikekava 2001). Prvi skupini so v hrano dajali izrazito rakotvorna živila, drugi skupini pa so k hrani prve skupine dodali še gobe hypsizygus.

Po 76. tednih so bili rezultati šokantni!

V skupini, ki ni kot dodatek dobivala gob hypsizygus, se je pri 21 od 36 miši razvil tumor. V skupini, ki je te gobe redno uživala, pa so zbolele samo 3 miši! Dr. Ikekava, ki je to raziskavo vodil in podrobno opisal, je zaključil, da je to posledica imunostimulacij, ki preprečujejo, da bi sploh zboleli za rakom.

Prav zato je potrebno na medicinske gobe gledati, kot na investicijo v zdravje.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.