Zakaj je lulanje v morje kemično skoraj nič, v bazenu pa povsem druga zgodba?

Ameriški kemik Stewart Johnes se je lotil obsežne raziskave in ugotovil, da je uriniranje v bazene zelo nevarno, uriniranje v morje pa ne. No, tudi zdravo in koristno ni, vendar je vpliv urina na morje tako neznaten, da tega ni mogoče izmeriti. Namreč, 95 % urina sestavlja voda, slaba 2 % pa natrijev-klorid, ki ga v celo višjih odstotkih najdemo v vseh morjih. Ostalo so so snovi, ki so v morju razgradljive, nekaterim vrstam pa celo potrebna hrana.

Ob tem moramo dodati, da med povprečno malo potrebo človek ustvari z približno 2 dcl urina, za primerjavo pa velja omeniti, da kit v enem dnevu nalula 970 litrov. Da, tudi morske živali urinirajo in to v morje.



Ko se je Johnes podrobneje posvetil preostalemu odstotku snovi, ki so še v urinu, je prišel do ključne ugotovitve: če se v olimpijskem bazenu polula 100 ljudi, je to že lahko nevarno za nastanek kožnih bolezni, ali vsaj alergij. Če se to zgodi v morju, se negativni vpliv urina zaradi nenehnega mešanja morske vode vsakih 5 sekund prepolovi, na razdalji večji od 5 metrov pa tega vpliva ni več.

Še več!

Če bi vsi Zemljani hkrati urinirali v morje, bi se oceani v manj kot 3 minutah samoočistili in stanje bi bilo enako prejšnjemu, le nekaj več amoniaka bi bilo v morjih.

Namesto zaključka: ali je uriniranje v morje nevarno? Ni. Tudi škodljivo ni. Prav tako nikogar ne ogroža. Vsekakor pa ni higiensko in prijazno do drugih. Kljub vsemu pa Johnes svetuje, da v plitvih zalivčkih z mivko, kjer čofota največ malčkov, in kjer svoj delež kemijskih procesov doda tudi močno sonce, vsake toliko otroka dobro namilite in stuširajte s čisto vodo.

Previdnost ni nikoli odveč.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.