Čaj, ki ga je opeval Nobelovec in ga danes pije Putin: zakaj goba čaga tiho osvaja svet?

Zgodbo o sibirskem čaju je težko začeti, ker ima veliko začetkov, vsakič znova pa utone v pozabo. A vseeno začnimo zgodbo z enim najboljšim ruskim pisateljem 20. stoletja Aleksandrom Solženicinom. Ker se nikdar ni ujel z vladajočim režimom, so ga leta 1956 izgnali v Sibiriji. Tam je Solženicin preživljal težke čase in vmes tudi močno zbolel. Iz tega je nastala pretresljiva zgodba o težkem življenju na mrzlem severu in seveda tudi o nenavadnih načinih zdravljenja, ki so jih razvili domačini skozi stoletja.

Tako je nastal roman Rakov oddelek za katerega je Solženicin dobil Pulitzerjevo nagrado za književnost, leta 1970 pa še Nobelovo nagrado za literaturo. V knjigi opisuje svojo lastno izkušnjo z rakom, vse zasluge pa pripisuje nenavadnemu čaju čaga.



Tu se prvi začetek zgodbe konča, ker se potem več kot desetletje ni dogajalo nič. Danes vemo, da je ruska oblast že leta 1950 opravila vrsto eksperimentov, med drugim tudi s čajem čago, kjer so ugotovili kopico koristnih lastnosti, vendar je bil recept za čaj celih 40 let skrbno varovana državna skrivnost.

Leta 1980 se je zgodila naslednja prelomnica. V neki majhni sibirski vasici je v pokoj odhajal splošni vaški zdravnik, ki je ob zaključku kariere naredil majhno statistiko. Med množico bolezni, ki so jih v 40 let dolgi karieri imeli njegovi pacienti, je manjkalo kar nekaj bolezni. Med njimi rak, tumorji, sladkorna ... Ko je raziskoval naprej, če so do podobnih ugotovitev prišli tudi zdravniki iz drugih vasi, se je izkazalo, da v določenih predelih Sibirije teh bolezni sploh ne poznajo.

Ko je za to nenavadno odkritje "nepomembnega" zdravnika izvedela strokovna javnost, so vsi želeli odkriti "krivca" za pomanjkanje najhujših bolezni sodobnega časa. Znanstveniki s svojimi znanstvenimi pristopi niso našli pravega razloga. Na koncu so se zadovoljili z razlago, da je to zaradi načina življenja, brez stresa, potrošništva in materializma.

In spet bi zgodba utonila v pozabo, če se ne bi oglasili Japonci, ki pa so se spomnili na roman Solženicina. Takratna Sovjetska zveza, kjer je že bilo slutiti piš prenove, je Japoncem vendarle dovolila, da so naredili nekaj raziskav. Odkritja so bila neverjetna in stvari, ki so jih odkrivali v tem čaju, so bile veliko pred časom. Šlo je za snovi, ki so postale pomembne šele nekaj desetletij kasneje.

A zgodba o čaju ni bila več zanimiva, ker so se politične razmere v Rusiji vse bolj zaostrovale, pa tudi farmacevtska industrija je v tistem času že zaslutila, kako globok vodnjak zaslužka se skriva za rakom.

Leta 1998 so arheologi v italijanskih Alpah odkrili okostje pračloveka, ki so mu dali ime Oetzi. Na prvi pogled to odkritje nima veze z zgodbo o čaju, a se je čez desetletje zgodba vendarle obrnila. Ko so raziskovalci analizirali sledi na oetzijevih zobeh, so našli sledi brezovih gob, ki veljajo za bolezen. Če te gobe napadejo brezo, potem drevo v 5 do 7 let umre.

Poznavalci so takoj povezali, da gre za iste gobe, kot v Sibiriji. Prav nenavadno je, da so se strokovnjaki šele takrat vprašali, kaj počno te gobe v ustih 5000 let stare mumije? Kaj je pračlovek vedel več, kot vemo mi.

Zadnjih deset let se o čaju iz gob čaga (po angleško: chaga mushroom) občasno govori. Te gobe nikdar ne dosegajo popularnosti, kot bi si jo zaslužili. Verjetno zato, ker gre za neugledne gobe, ki v bistvu uničujejo gozdove. Večinoma napadajo breze, lahko pa tudi druga drevesa, vendar v tem primeru nimajo zdravilnih učinkov. Zdi se, kot da gobe več let vsrkavajo življenjsko energijo drevesa, ki jo s čajem potem vrnejo človeku. Ne smemo pozabiti, da drevo zaradi teh gob umre.

Danes vemo, da gobe čaga vsebujejo 215 fitohranil z ogromno antioksidativno močjo, kar nas varuje pred številnimi boleznimi: infarkti, sladkorno, visokim pritiskom, osteoporozo, pljučnimi boleznimi in seveda rakom. Gobe čaga vsebujejo tudi 29 polisagaridnih in beta glukanskih derivatov, ki veljajo za močna zdravila proti raku. Zato ne preseneča, da je indeks ORAC (Oxygen Radical Absorbance Capacity ali sposobnost absorbcije prostih radikalov - to je indeks, kako močno proti rakavo deluje posamezno živilo) za gobe čaga 36.557. Za primerjavo naj povemo, da imajo jagode acai "samo" 10.270, jagode goji pa 2.581.

Na čaj čaga bi tudi danes pozabili, če ne bi bil ruski predsednik Vladimir Putin velik ljubitelj tega čaja. Pije ga vsak dan in strežejo ga tudi med državniškimi in drugimi obiski. Ker čaj nima posebnega okusa, tudi posebnih učinkov ne, se mnogi zmrdujejo nad postreženo pijačo. Zagotovo zato, ker ne poznajo ozadja.

Danes se čaga še vedno uporablja v ljudski medicini, z njo pa zdravijo bolezni presnove, porušenega imunskega sistema, stimulira možganska tkiva, zavira rast tumorskih celic, deluje antibakterijsko in antialergijsko, deluje protivnetno in se uporablja tudi pri zdravljenju kožnih bolezni. S čajem čaga je mogoče zdraviti bolezni prebavnega trakta, jeter, črevesne težave, čaj znižuje nivo sladkorja v krvi, lajša simptome tudi pri AIDS-u ... V zadnjih letih številne raziskave potrjujejo učinkovitost čage predvsem pri rakih na želodcu, prebavnem traktu, požiralniku, grlu, rodilih, jetrih, ledvicah, prostati, trebušni slinavki, pri levkemiji in pri raku na pljučih.

Rusija je leta 1990 čago tudi uradno sprejela in je del klasičnega zdravljenja (pozanimajte se, kak čaj strežejo v naših bolnišnicah).

Uživanje čage pa vendarle ni tako nedolžno. Če na dan popijete 2 litra tega čaja (šele taka količina ima zdravilni učinek), se boste zaradi intenzivnega čiščenja strupov iz telesa sprva počutili slabotno, šele čez nekaj ur (to stanje lahko traja tudi 2 dni) pa se bo organizem privadil na agresivno celično čiščenje in temu bo sledilo vidno izboljšanje.

In še opozorilo: če boste šli v lov za gobami čaga, potem morajo biti obvezno sibirske, ker samo gobe, ki so preživele zimo pri -40 stopinjah Celzija, imajo dovolj zdravilnih in hranljivih snovi.

Sicer pa se držite navodil uporabe (poleg čaja obstajajo tinkture, olja, gobe lahko uživate celo surove pomešane z medom), vsekakor pa se posvetujte z zdravnikom. Danes vemo, da čage ter penicilina in glukoze ne smemo mešati.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.