Pol leta za zdrav krožnik: kaj smo se naučili, ko so banane premagale politike

Pol leta sploh ni nobena starost, čeprav poznavalci pravijo, da se količina znanja v tem času podvoji, morda zdaj že početveri (preberite prispevek Za pametne naprave v oblačilih 19 milijard evrov). Seveda sem prepričana, da avtor tega prispevka Aljoša Domijan pretirava, a vseeno je vsakomur jasno, da je današnji svet hitrejši od včerajšnjega. In, žal, počasnejši od jutrišnjega.

Portal Vem, kaj jem je v pol leta prebrodil porodne težave, se spopadel s poletnim časom kislih kumaric in se prejšnji teden spraševal, zakaj banane tako vznemirjajo Slovence (članek Kaj se vam lahko zgodi, če jeste preveč zrele banane? si je doslej ogledalo več kot 26 tisoč obiskovalcev, po Facebooku pa ste ga delili več kot 130-krat, kar je dosedanji rekord po branosti).

Na drugi strani pa imamo prispevke za katere smo v ekipi trdno verjeli, da bodo dvignili veliko prahu, pa ga niso (Zajtrki otrok po svetu).

Veste zakaj smo verjeli v ta prispevek?

Vam bom odgovorila z vprašanjem: ali ste vedeli, da v Aziji ne poznajo črevesnega raka, imajo 40 % manj sladkorne, ponekod pa celo do 80 % manj kapi? Še bolj pa mi je všeč naslednja zgodbica.

Otroke v vrtcih po celem svetu so spraševali, zakaj ne smejo tepsti svojih prijateljčkov. Ameriški otroci so odgovorili, da jim vzgojiteljice ne pustijo. Nemški so rekli, ker je prepovedano. Italijanski so rekli, ker jih bodo potem njihovi starejši bratje natepli. Britanski so rekli, saj lahko, samo da te nihče ne vidi. Samo japonski so rekli, da zato, ker to boli.

Verjemite, empatija je nekaj, kar se lahko privzgoji.

Ni vam treba ugibati: tudi prispevek Sladkarije pri otrocih povzročajo agresijo ni naletel na velik odziv.

Gotovo se sprašujete, zakaj to pišem?

Zato, ker sem z ekipo Vem, kaj jem v tem času spoznala, da ima svet velik problem. Pravzaprav ima samo enega: preveč smo se zredili. In preveč smo obremenjeni s kilogrami. In preveč se ukvarjamo z zunanjostjo. Preveč stvari počnemo zato, ker tako veleva zakon in ne, ke bi bilo bolje za nas. V preveč stvari verjamemo. Preveč se zanašamo na druge. Preveč gledamo filme s srečnim koncem ...

Zdaj razumete, kaj je problem človeštva? S preveč stvari se preveč ukvarjamo, zato nam za tiste res pomembne zmanjka časa.

Dovolite mi malo številk ...

Ko pogledam svoje prejšnje zapise, sem 25. septembra pisala, da naša Facebook družina šteje 1000 članov. Ta vikend naskakujemo 2000, kar je gotovo pomembna prelomnica. Pa ne zato, ker bi bili obiskovalci in člani FB Vemkajjem samo številke, pač pa zato, ker to pomeni, da nas je še vedno manj kot odstotek takih, ki nam ni vseeno, kaj jemo in v kakšnem svetu živimo.

Primer.

Naslednji petek bo pomemben dan. 21. novembra oziroma tretji petek v novembru bo že četrti Tradicionalni slovenski zajtrk in tretji Dan slovenske hrane. Sodelovalo bo tisoč šol in vrtcev, več tisoč mladih, tudi nekaj podjetij se je odločilo na svoj način podpreti projekt in seveda, tudi pri Vem, kaj jem smo se odločili, da bi to lahko bil naš najpomembnejši dan v letu.

Pa ne vem, če bo.

To pa zato, ker se že nekaj časa (neuspešno) trudimo dobiti uradnega sogovornika, ker želimo z idejami, kako bodo drugi obeležili dan, pokazati vzgled ostalim.

Namesto tega smo včeraj dobili suhoparno sporočilo za javnost v katerem premier Miro Cerar prevzema pokroviteljstvo nad projektom (na uradni strani tega sporočila še ni), sledijo velike besede skoraj vseh ministrov, na koncu pa še nekaj visokih funkcionarjev na svoj način začini projekt (da ne bi kdo rekel, da čebelarji nikdar ne pridejo do besede).

Veste, v ZDA se je zaradi strahu pred izgubo službe, izgubo oglaševalcev, pod grožnjami tožb razvil prav poseben način novinarstva "He said she said", gre pa za prispevke, kjer pisec samo povzema, kaj je kdo rekel, prave vsebine pa ni.

No, tako je bilo včerajšnje sporočilo o dogodku.

Namreč ... Še vedno ne vemo, kakšen bo petkov tradicionalni zajtrk? Bo spet črn kruh, maslo in jabolko tako, kot dve leti poprej? Bo zajtrk še vedno samo za malčke v vrtcih in šolah? Kaj pa bolnice, domovi za ostarele? Kaj pa dijaki in študenti? Aja, oni imajo raje ameriško instant hrano. Kaj pa turizem? Se bodo hoteli, zdravilišča, gostilne, športni centri pridružili projektu? Kako? je lahko črn kruh del slovenske identitene? Mnogim ne diši. Kako je z ostalimi podjetji, ki bi tudi rada na svoj način obeležila pomemben dan?

Spomnim se nekaj tednov nazaj, ko je Rusija zaradi Ukrajine ustavila uvoz hrane iz EU. Takrat je avstrijska vlada vso sadje, ki je bilo zavrnjeno na meji, razdelila zaposlenim po eli državi. Vsakdo je za malico dobil jabolko, morda nekaj sliv, grozdja, karkoli ... S to potezo so naredili več, kot mi z vsemi tremi Dnevi slovenske hrane skupaj.

Pa celotna vlada tudi ni imela fotoshootinga pred tem.

Dejstvo je, da naša oblast v takih projektih vidi priložnost za lastno promocijo in ne za dejanja.

Naj se še malo vrnem k številkam.

Četudi seštejem obiskovalce vseh portalov, ki se ukvarjamo z zdravo hrano, nas je premalo, da bi kaj korenitega spremenili. Morda bo čez pol leta bolje. Zagotovo bo. Zato bom s prav posebnim namenom zapisala nekaj "konkurenčnih" strani (po abecedi): Aktivni.si, BodiEko.si, Družina.EnaA.com, Ekologi brez meja, Inštitut za nutricistiko, LCHF Slovenija, Ninamvseeno.org, Mi smo sprememba, Mojaleta.si, Planet-lepote.com, Seniorji.info, Sensa.si, Slovenija Zdravje, Viva.si
- spomnite me, če sem koga pozabila ...

Želim si, da bi ob prvi pravi svečki na torti Vem, kaj jem združili moči in prispevali vsak svoj žarek za deželico na sončni strani Alp.

Taka bo, kot si jo bomo sami naredili.

P.S.
Ne prepirajmo se, ali so bolj zdrave zelene, ali prezrele banane. Raje več razmišljamo, kaj jemo. Mimogrede: seveda je vsako sadje boljše, če je zrelo, z nezrelimi bananami pa lahko lepo očistimo čevlje. Res!

:)

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.