5 miselnih pasti, v katere vsi pademo

V tem članku se ne bomo poglabljali v zapletene izraze in teorije iz psiholoških učbenikov. Namesto tega vas bomo popeljali skozi pet najpogostejših miselnih pasti, v katere vsi pademo: od vašega starega očeta, ki trdi, da čuti vreme v kolenih, pa do soseda, ki vedno "ve", zakaj se komu kaj zgodi.

Zavedanje teh pasti je prvi korak, da jih prepoznate, preden vas zavedejo. Zato vas vabimo, da se z nami sprehodite skozi te drobne in skoraj nevidne miselne pasti, ki pa imajo lahko velik vpliv na naše odločitve, odnose in celo zdravje.

1. 1. Pozno spoznanje ali tisto klasično: "Saj sem vedel!"
   Verjetno ste že doživeli trenutek, ko se je nekaj zgodilo in ste si rekli: "Točno sem vedel, da bo tako!" Ampak če bi vas en dan prej vprašali, kaj se bo zgodilo, bi verjetno odgovorili čisto drugače. To, kar se dogaja, se v znanstvenem jeziku imenuje »retrospektivna pristranskost«. V praksi pa to pomeni, da naš um rad malo popravlja zgodovino – zlasti svojo.
   
   Zanimivo je, da so raziskave pokazale, da kar 80 % ljudi misli, da imajo neke vrste "šesti čut" za dogodke, ki se bodo zgodili. Vendar ko so znanstveniki analizirali te domnevne prerokbe, so ugotovili, da se ljudje spomnijo predvsem tistih napovedi, ki so se uresničile, in hitro pozabijo vse ostale, ki niso bile niti približno pravilne.
   
   Ljudska modrost pravi: "Po bitki je lahko biti general." In to drži kot pribito. Vendar težava nastane, ko se začnemo preveč zanašati na ta občutek "vednosti", ki nas v resnici lahko zavede v lažen občutek samozavesti. Tako morda spregledamo opozorila ali slabe znake, ker »vemo«, da se nam kaj takega pač ne more zgoditi.
   
   
2. Hevristika razpoložljivosti ali zakaj se bojimo napačnih stvari
   Ste kdaj pomislili, zakaj nas bolj skrbi letalska nesreča kot pa vožnja z avtomobilom, čeprav je slednja vsaj 50-krat bolj nevarna? Odgovor je preprost: ker letalske nesreče pogosto vidimo v novicah, avtomobilskih trčenj pa ne. To pomeni, da naš um sklepa o nevarnosti na podlagi tega, kar je »na voljo« v našem spominu – in ne na podlagi dejanskih številk.
   
   Ta miselna bližnjica ima tudi zelo konkreten vpliv na zdravje. Med izbruhom ebole leta 2014 je raziskava ameriškega Pew Research Center pokazala, da je 62 % Američanov menilo, da obstaja velika nevarnost, da se bolezen razširi tudi v njihovo bližino. V resnici pa je bilo tveganje za okužbo izven zahodne Afrike skoraj nično – pod 0,001 %.
   
   Tovrstno razmišljanje vodi tudi do nepotrebnega strahu pred boleznimi, kot so rak ali Alzheimerjeva bolezen, medtem ko pozabljamo na vsakodnevne nevarnosti, kot so sladkorna bolezen tipa 2, srčno-žilne bolezni ali depresija – te pa prizadenejo več kot 30 % ljudi po 50. letu.
   
   Kot bi rekli naši stari starši: "Kar je glasno, še ni nujno nevarno."
   
   
3. Učinek akterja in opazovalca: Ko se opravičimo sebi, a sodimo drugim
   Zamislite si naslednjo situacijo: nekdo vam pripoveduje, da je imel nesrečo. Pravi, da je bilo mokro cestišče, slaba vidljivost in slabo označen ovinek. Verjetno mu boste verjeli. Če pa nekdo pove, da je njegov znanec povzročil nesrečo, bo zgodba pogosto zvenela drugače: »Ja, saj je znan, da divja na cesti. Preveč hiter. Nepazljiv.«
   
   To je učinek, ki mu pravimo »akter-opazovalec«. Ko gre za nas, krivdo pogosto pripišemo okoliščinam. Ko gre za druge, pa jo pripišemo njihovemu značaju. Ta pristranskost se pojavi v več kot 70 % situacij, kjer poskušamo razložiti človeško vedenje.
   
   Zanimivo je, da imajo ljudje, ki pogosto meditirajo ali prakticirajo čuječnost (t. i. "mindfulness"), precej manj izražen ta učinek. Raziskava na Univerzi v Torontu je pokazala, da se pri ljudeh, ki vsakodnevno izvajajo čuječnost, sposobnost objektivnega presojanja poveča za več kot 35 %.
   
   Zato ni naključje, da so stare ljudske prakse, kot so meditacija, molitev ali post, služile tudi kot način, da se ustavimo in premislimo – ne samo o sebi, ampak tudi o drugih.
   
   
4. Iluzorna korelacija ali zakaj nas sklepi hitro zavedejo
   Ste že kdaj slišali nekoga reči: »Vedno ko me boli koleno, začne deževati.« Zdi se logično, da sta ti dve stvari povezani. In morda včasih celo res sovpadata. A težava nastane, ko začnemo verjeti, da eno povzroča drugo – čeprav za to ni trdnih dokazov.
   
   Iluzorna korelacija se pogosto pojavi pri vraževerju. Na primer: če vas je v sredo zjutraj obiskal poštar in ste tisti dan dobili slabo novico, lahko v prihodnje začnete verjeti, da je poštar »prinašalec nesreče«. Tudi če se to zgodi le enkrat.
   
   V znanstvenem jeziku gre za zamenjavo korelacije (sočasnega pojava) s kavzalnostjo (vzročnostjo). A kot pravijo na Statističnem uradu Republike Slovenije – kjer podatki govorijo sami zase – v Sloveniji vsako leto poročajo o več kot 20.000 primerih bolečin v sklepih, a teh ni mogoče povezati z vremenskimi spremembami na znanstveno potrjen način. Vendar več kot polovica vprašanih še vedno verjame, da jih vreme "zajame v kolena".
   
   Ljudska modrost pravi: "Če dvakrat zapored kihneš, bo dež." A raje poglejmo v nebo kot v vraževerne sklepe.
   
   
5. Barnumov učinek: Ko v vsaki splošni trditvi vidimo sebe
   Ko nekdo reče: "Vi ste oseba, ki zna biti zelo odločna, a včasih tudi preveč čustvena. Imate veliko srce, a vas drugi pogosto ne razumejo," je velika verjetnost, da boste to vzeli kot zelo oseben opis – čeprav bi se s tem opisom lahko poistovetilo vsaj 80 % ljudi.
   
   Barnumov učinek se pogosto uporablja v horoskopih, vedeževanju in raznih osebnostnih testih, ki nimajo znanstvene podlage. Študija iz leta 2018, objavljena v reviji Applied Cognitive Psychology, je pokazala, da kar 89 % ljudi verjame, da so opisi, ki jih dobijo v osebnostnih testih, »presenetljivo natančni« – čeprav so vsi prejeli enak opis.
   
   Zato ne preseneča, da jasnovidci in »briljantni diagnostiki« vedno najdejo skupne točke z nami. Ne zato, ker bi nas poznali – ampak ker naš um želi najti pomen tam, kjer ga ni.
   
   Stari ljudski zdravilci so pogosto govorili: "Tisto, kar želiš slišati, boš tudi slišal." In imeli so prav.

Pasti so del poti – če jih poznamo, se jim lahko izognemo

Vsi smo krvavi pod kožo. Vsi kdaj zgrešimo. Vsi si želimo biti razumljeni, varni in pametni. Prav zato so te miselne pasti tako zelo razširjene – ker so človeške. A dobra novica je, da jih lahko s preprostim zavedanjem začnemo prepoznavati in se jim, če že ne izogniti, pa vsaj nasmehniti, ko jih zagledamo.

Morda vas bo to spomnilo na rek starih modrecev: "Največja past ni v tem, da ne vemo. Največja past je, da mislimo, da vemo."

Če se vam je ob branju katere od pasti zasvetila lučka in ste rekli "Točno to delam tudi jaz!", potem ste že na dobri poti.