Zakaj je mižanje pred simptomi bolezni nevarno

"Ah, saj ni nič" ali pa "saj gre za majhen nepomemben virus" ... S takimi komentarji je že marsikdo prebolel veliko bolezni, vendar pa se nam takšno zanikanje lahko čez čas močno obrestuje. Na slabše seveda!

Zanikanje bolezni je sicer legitimen odziv telesa, vendar nikakor ne dober. In tudi ne brez posledic. Ne smemo namreč pozabiti, da nas telo že veliko prej opozarja na težave, ki pa jih večinoma ne prepoznamo, kaj šele, da bi njanje reagirali in težavo odstranili. Telo zato stopnjuje svoje opozorila in nas "položi" v posteljo zato, da bi bili pozorni na težavo in jo odpravili.



Vse bolezni so posledica sloga, ki ga živimo.

V začetni fazi se zdi, da je zanikanje bolezni celo dobro, ker si s tem kupimo čas, da uredimo "neodložljive" stvari, najslabše pa je, če si vzamemo preveč časa in telesu ne preostane drugega, kot da se prilagodi na nov režim. Raziskovalci univerze v Arkansu v ZDA so ugotovili, da je skoraj 80 % srčnih in možganskih kapi posledica zanikanja bolezni. V dosjejih pacientov so zabeležene netipični in nejasni simptomi srca.

Podobne rezultate so dobili tudi v Avstraliji in na Japonskem, kjer raziskav niso omejili samo na ženske. Služba in razmere v družini so najpogostejši vzrok zanikanja bolezni.

Raziskovalci opozarjajo, da je največ in najbolje, kar lahko storite, da se o vsem pogovorite z osebnim zdravnikom, nikakor pa ne smemo prezirati simptomov. Telo nas po nepotrebnem nikdar ne opozarja, četudi se nam zdi še tako minoren problem.

Ameriška raziskava je pri tem šla najdlje in za več kot polovico bolezni krivi stanje duha družbe v kateri živimo. Današnja družba ne dovoljuje šibkosti, ne priznava občutkov strahu, kazanje čustev pa je znak slabega in nesposobnega vedenja. Če bi bili ti simptomi iz začetka nastanka sodobne družbene ureditve, tega verjetno nihče ne bi opazil. Ker pa se razmere dobesedno iz dneva v dan zaostrujejo, prihaja do vse več izbruhov bolezni, ki jih zdravniki niti okarakterizirati ne morejo, kaj šele, da bi ih uspešno zdravili.

Zdravila, ki jih pacient običajno dobi v takem primeru, ne pomagajo zdraviti težavo, pač pa so to zdravila za kakšno drugo težavo, ki je še nimate (pa jo boste), ali pa gre za placebo.

Ameriška družba je na to reagirala tipično po svoje (bogati imajo osebne psihologe, ki poznajo razmere svojih varovancev - problem je, ker tega ne počno brezplačno), pri nas pa nedefinirane bolezni, ki jih ni mogoče popredalčkati, označijo za stres.

Raziskave, ki so jo pred časom naredili v EU (tudi v Sloveniji), je pokazala, da skoraj vsak peti potrebuje pomoč psihologa, psihiatra ali psihoterapevta. Gre namreč za bolezni, kjer je učinkovitost zdravil manj kot 5 odstotkov.

V ZDA je takih bolezni že več kot 20 odstotkov in mi gremo po njihovi poti.