7 stvari o kečapu, ki jih niste vedeli

Dejstvo je, da so prvo omako z imenom kečap naredili v poznem 17. stoletju, ime pa je prišlo iz kitajskega dialekta Amoy in v prevodu pomeni juho iz rib, zelenjave in začimb. Leta 1876 je Američan Henry John Heinz recept rahlo moderiral in utrl pot sodobnemu kečapu. A prvi kečap je bil še daleč od tega, kar poznamo danes, se je pa tu začel njegov zmagovalni pohod.

1. Prvi kečap ni imel paradižnika
Naj se sliši tako nenavadno, a prvi kečap ni bil narejen iz paradižnika pač pa iz banan, orehov, žganja, limone, ostrig ... Recept je bil objavljen leta 1861 v neki kuharski knjigi, vendar je šlo za preveč smrdljivo stvar in se ta omaka ni prijela. Sicer so poskušali izboljšati okus s cimetom in še več alkohola, a zaman. Gotovo se sprašujete, zakaj se je recept kljub vsemu obdržal? Hja, zaradi banan! Bolj gnile so bile, boljši okus je imel kečap. V tistem času pa gnilih banan ni manjkalo.



Paradižnik je glavna sestavina šele od leta 1876, ko je Heinz v svojem podjetju postavil temelje sodobnemu kečapu.


Danes poznamo pet osnovnih okusov: sladkega, kislega, grenkega in slanega, peti okus pa mnogi ne priznavajo, ker je rezultat laboratorijskega eksperimentiranja japonskega kemika Kikunae Ikeda, ki je kečapu dodal umetno aromo mononatrijev glutamat in sojino omako. Zaradi priljubljenost velja tak kečap za peti okus.

Sicer pa, originalen Heinziev recept je bil samo za slano-grenko omako, danes pa je kečap takoj za majonezo in salso tretja najbolje prodajana začimba v ZDA, zato kombinacij okusov na trgu ne manjka.

3. Kečap kot pijača
Do leta 1900 se je kečap prodajal v steklenicah in so a ljudje pili za žejo in lakoto. Pravzaprav je bila to za mnoge delavce najbolj kalorična hrana, ki so jo lahko imeli s sabo na terenu.

Šele leta 1900, ko so se pojavili hot dogi, ocvrt krompirček in hamburgerji (hitra hrana, torej), je kečap dobil svoje pravo mesto. Takrat je Heinz, ki je med tem postal velik industrialec, pametno eksperimentiral z okusi in med drugim naredil pivo z okusom kečapa in kečap z dodatkom čebule. Nič od tega se ni obdržalo, je pa to pomenilo, da receptura ni dokončna.

4. Kečap pomaga pri zdravljenju raka
Čeprav se zdi, da so zlati časi kečapa minili, pa je svoje dodala tudi znanost. Raziskava, ki sta jo priznana kemika Bennett in Smith naredila leta 1957, je prva nakazala, da bi utegnil imeti kečap tudi zdravilne učinke. Pred približno desetimi leti so v omakah s kuhanim paradižnikom odkrili velike količine likopena, ki je antioksidant, zavira rast rakastih celic, zavira rakast tumorjev, pomaga pri regeneraciji jeter, kože, je odločilnega pomena pri rakih na dojkah, pljučih, koži ...

Protirakastim tabletam z visoko vsebnostjo likopena pravijo tudi "paradižnikove tablete".

5. Počasnejši od želve
Kečap ni hec! Idealna paradižnikova omaka mora teči iz steklenice 13 milimetrov na sekundo. Če teče bolj, je preredek, pa tudi preveč gost ne sme biti. Ker je povprečna hitrost žele 15 milimetrov na sekundo, je primerjava povsem korektna.

6. Čistilno sredstvo
Kečap je lahko tudi čistilno sredstvo, še posebej če imate svari iz bakra, srebra, ali pločevine. Kak cenen nakit, jedilni pribor, ali moško uro enostavno potopite v kečap, počakajte 10 minut in sperite. Smo povedali, da lahko na tak način naredite tudi žensko obrazno masko po kateri bodo gubice popolnoma izginile?! In še: na Poljskem so v železnih časih uporabljali kečap za loščenje avtomobilov (trabantov in podobnih).

7. Kečap po celem svetu
Malo je takih omak, ki bi bile razširjene po celem svetu in tako različno uporabljane. Ali ste vedeli, da poznajo v Braziliji čokoladni kečap? Ste vedeli, da si v New Yorku sadne torte prelivajo s kečapom in dodajo smetano na vrh? Za Kitajce, Tajce in Jamajčane ni ocvrtega mesa brez kečapa. Švedi na testenine dodajo samo kečap. To je pri njih med mladimi najbolj priljubljena jed. Kečap je danes sestavina mnogih koktajlov ...

Za konec pa še vprašanje brez odgovora: zakaj Američani porabijo 7-krat več kečapa, kot Evropejci?

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.