Breussova dieta: 42 dni zelenjavnega soka namesto kemoterapije – kontroverzna metoda, ki deli medicinsko stroko

24. junija 1899 se je v kraju Bludenz na Predarlberškem v Avstriji rodil Rudolf Breuss. Izučil se je za elektrikarja, svetovno prepoznavnost pa si je pridobil s knjigo Rak, levkemija in druge na videz neozdravljive bolezni ozdravljene z naravnimi sredstvi, ki so jo po svetu prodali v več kot milijon izvodih. Breuss je umrl 17. maja 1990 naravne smrti. V svoji knjigi, izdani leta 1980, je zapisal, da naj bi s svojo metodo pomagal več kot 45.000 ljudem. Breussova metoda za uradno medicino velja kot tvegana in klinično nepotrjena. Pa je res učinkovita?

Breuss je razmišljal na videz logično. Telo za rast potrebuje beljakovine. Če teh beljakovin ni, začne izrabljati zaloge. Ko izčrpa vse zaloge, naj bi po njegovi teoriji na vrsto prišle tudi tvorbe, ki jih telo ne prepozna za svoje – torej naj bi začelo izrabljati energijo tumorjev. Po Breussovem prepričanju naj bi 42 dni nadzorovanega stradanja lahko pripomoglo pri težkih boleznih. Ta teorija sicer nima potrditve v sodobni onkologiji, ki tumorske celice in njihovo presnovo razume bistveno drugače.

Ključna stvar te metode je, da v času terapije udeleženec ne zaužije nobene beljakovine, energijo za delovanje telesa pa naj bi dobil iz zelenjavnih sokov. Breuss je priporočal pitje 3 do 5 dcl soka, pripravljenega iz rdeče pese, korenja, zelene, redkve in krompirja – podobno kombinacijo, prilagojeno za vsakdanjo rabo (ne kot nadomestek zdravljenja), najdete tudi v receptu za sok iz jabolka, krompirja in korenja. Poleg tega je priporočal še okoli 2 litra čaja na dan, prilagojenega posamezni bolezni, za kosilo pa 2 dcl tople bistre čebulne juhe. Na prvi pogled se zdi ta terapija enostavna, v resnici pa ni. Breuss je pred pričetkom priporočal klistiranje telesa, ves čas diete pa naj bi bila potrebna blaga telesna aktivnost in vsakodnevna masaža. Poudarjal je tudi pomen obvladovanja stresa.

Zakaj je metoda tako tvegana, če nadomesti zdravljenje

To ni le teoretično opozorilo. Onkološki inštitut Ljubljana je v svojem uradnem stališču opisal primer bolnika, pri katerem je bilo ob diagnozi raka indicirano ustrezno onkološko zdravljenje, ki bi ga po oceni zdravnikov dobro prenesel. Namesto tega se je odločil za post po Breussovi dieti. V manj kot dveh mesecih se je zaradi hude izstradanosti, dehidracije in porušenega elektrolitskega ravnovesja njegovo stanje tako poslabšalo, da onkološko zdravljenje ni bilo več mogoče – izgubil je 27 kilogramov in več kot polovico funkcionalne mišične mase. Celotno stališče Onkološkega inštituta Ljubljana je javno dostopno.

To je razlog, zakaj strokovnjaki – tudi tisti, ki dieti sicer ne odrekajo morebitne vloge pri splošnem počutju ali razstrupljanju – dosledno svarijo pred tem, da bi kdorkoli s tovrstnim postom nadomestil ali zavlačeval uradno onkološko zdravljenje.

Kaj pravijo izkušnje bolnikov

Nekateri ljudje, ki so dieto preizkusili, o njej javno govorijo v pozitivnem tonu – njihove zgodbe je med drugim zbral portal Bodi eko. Pomembno je razumeti, da gre za posamezne, subjektivne izkušnje, ne za klinično potrjene dokaze o učinkovitosti – v medicini namreč velja, da izboljšanje pri enem bolniku samo po sebi ne dokazuje, da je metoda vzrok zanj, prav tako se izkušnje bolnikov z isto boleznijo med seboj lahko zelo razlikujejo.

Kaj pravi znanost

Povsod po svetu Breussovo metodo obravnavajo kot klinično nepotrjeno. Nekoliko drugačen odnos do postnih terapij pri raku ima Rusija, kjer podobne pristope, ki jih je v 30. letih prejšnjega stoletja razvijal Aleksej Suvorin in kasneje popisal Genadij Petrovič Malahkov v knjigi Stradanje, uporabljajo v določenih okvirih – vendar tudi ti pristopi nimajo enakega statusa in nadzora, kot ga zahteva sodobna zahodna onkologija. Leta 2012 je v nemški strokovni medicinski reviji DMW izšel pregledni članek Kako uporabne so diete proti raku. Skupina zdravnikov je po pregledu razpoložljive literature zaključila, da za Breussovo (in več drugih podobnih) metodo ne obstajajo klinični dokazi o učinkovitosti, pojavljajo pa se resni neželeni učinki, med njimi podhranjenost.

Zanimivo je tudi, kaj raziskave o dolgotrajnem stradanju povedo o telesu na splošno: pri ljudeh, ki so bili dlje časa brez hrane, telo v povprečju izgubi velik delež maščobnih zalog, mišična masa pa se prav tako znatno zmanjša – kar potrjuje tudi primer, ki ga opisuje Onkološki inštitut. Možgani so pri tem razmeroma zaščiteni, saj telo energijo zanje porabi prednostno, tudi na račun delovanja drugih organov.

Komu verjeti?

Breussova dieta ostaja ena najbolj kontroverznih tem na presečišču alternativne in uradne medicine. Zgodovinsko in kulturno gre za zanimivo poglavje, njene konkretne zdravstvene trditve pa niso podprte s kliničnimi dokazi. Če razmišljate o kakršnikoli obliki dolgotrajnega posta ali spremembi prehrane zaradi bolezni, se o tem vedno najprej posvetujte z zdravnikom ali onkologom – še posebej, če gre za nadomestitev ali odlašanje z uradnim zdravljenjem raka ali druge resne bolezni.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.