So miti o gojenih ribah resnični?

Ribe bi morali imeti na jedilniku vsaj enkrat na teden. Vsebujejo namreč veliko mineralov, ki jih najdemo samo v ribah, vendar svežih, ne pa tudi gojenih. Pravzaprav je razlika med gojenimi ribami in prosto živečimi tako velika, da boste prihodnjič razmislili, če sploh še kdaj jesti gojene ribe.

1. Gojene ribe imajo dvomljivo hranilno vrednost
Dejstvo je, da je v gojenih ribah občutno manj hranljivih snovi zaradi katerih je sploh priporočljivo jesti ribe. Tako imajo gojene ribe bistveno manj omega-3 maščobnih kislin. Pravzaprav teh kislin v gojenih ribah sploh ni!



2. Ena vrsta uničuje drugo
Ribe so v svojem bistvu plenilci, kar pomeni, da rast ene vrste vpliva na drugo. Z gojenimi ribami posredno vplivamo tudi na biotsko raznovrstnost, kar je pomembno zlasti v večjih ribnikih, kjer živi večje število rib.

3. Ribe umrejo v stresu in trpljenju
Res je, da ribe nimajo razvitega živčevja, da bi občutile bolečino tako, kot kopenske živali, so pa zato veliko bolj podvržene stresu. Vsakič, ko riba naleti na nenaravno oviro, doživi stres zaradi katerega lahko tudi umre. In če so ribe zaprte v velikih zaporah, četudi v naravnem okolju, je za njihovo zdravje to škodljivo. Zato med gojenimi ribami pogosto pride do kanibalizma, njihova smrt pa je počasna, stresna in polna trpljenja. Mnogim ribam odstranjujejo drobovje še, ko so ribe žive.

4. Gojene ribe so močno onesnažene
Res je. Med gojenimi ribami so pogoste okužbe s paraziti, nenaravne razmere pa povzročajo širjenje različnih bolezni.

5. V ribogojnicah uporabljajo ogromne količine strupov
Za boj proti parazitom in boleznim rib v mnogih ribogojnicah uporabljajo hude strupe in antibiotike.

6. V gojenih ribah je veliko njihovih iztrebkov
Veliko rib v ribogojnicah umre in potonejo na dno. S tem onesnažujejo vodo, najmanj kar je, pa je zastrupitev vodnega dna. Seveda delčki razpadajočih trupel pridejo tudi v še živeče ribe. K temu je treba dodati, da do 3 odstotkov rib v ribogojnicah umre zaradi lakote.

7. Jevonsov paradoks
Angleški ekonomist William Stanley Jevons je že leta 1865 opozoril, da vsak tehnološki napredek poleg optimalne porabe naravnih virov povzroči njegovo večjo potrošnjo. Gojene ribe namreč porabijo bistveno več zemeljskih virov, kot ribe v naravnem okolju, zato so ribogojnice velika obremenitev za naravo.