Zgodba o raku, ki jo morate poznati

Veliko ljudi ne ve, da so rakava obolenja stara toliko, kot človeštvo. Zaradi krajše življenjske dobe pred stoletji rak ni bil tako očiten, a v začetku 20. stoletja so znanstveniki že iskali zdravilo proti raku. Ker farmacevtska industrija in javno zdravstvo še ni bilo tako razvito, so bile njihove raziskave bolj neodvisne in kredibilne, kot danes. Takrat so se namreč znanstveniki poigravali z veliko bolj "inovativnimi" teorijami, kot je to danes. Med najverjetnejšimi je bila Koch-Pasteurjeva teorija mikrobov, ki je razlagala, da raka povzročijo bakterije. Hopkinsov vitaminski sindrom je raka pripisoval pomanjkanju vitaminov. Starlingov hormonski koncept je raka razlagal kot posledico sprememb v hormonski sliki ...

Leta 1924 je nemški fiziolog Otto Heinrich Warburg predstavil hipotezo, po kateri naj bi se rakasta obolenja pojavila kot posledica presnovnih sprememb nastajanja energije v obliki adenozin trifosfata iz aerobne kemiosmotske sklopitve v anaerobno glikolizo. Povedano enostavneje: celica se spremeni v rakavo, ki ji zmanjka več kot 35 % potrebnega kisika, preživi pa lahko samo v zakisanem okolju (Warburg je zmeril, da se to zgodi že, ko zakisanost pade pod pH 7,4).



Ker je bilo Weburgovo razmišljanje takrat precej revolucionarno, mu je prav ta teorija leta 1931 prinesla Nobelovo nagrado.

Otto Heinrich Warburg se je rodil leta v 1883 v Nemčiji. Leta 1906, ko je imel samo 23 let, je že doktoriral iz medicine na temo polipeptidov. Prelomnica v njegove življenju se je zgodila leta 1911, ko je odkril pomen celičnega dihanja na splošno zdravje. Izhajal je namreč iz teorije, da se telo lahko samo ozdravi, če ima le dovolj energije.

Na veliko nesrečo človeštva pa so bili takrat burni časi. Ker je bil Warburg na pol žid, so ga leta 1941 odstavili s položaja direktorja inštituta za biologijo, ker pa je bil Adolf Hitler obseden z rakom na grlu, je Warburg dobil ukaz, da nadaljuje z raziskavami.

Leta 1944 je svojo teorijo s kisikom pripeljal do te mere, da bi dobil še drugo Nobelovo nagrado, a mu je takratna nacistična policija prepovedala sprejemati take nagrade.

Warburg je ugotovil, da hrana najbolj vpliva na zdravje celic in, da bi morali dati alkalni hrani prednost pred kisli. Zdrav človek bi po njegovem mnenju moral pojesti 60 % alkalne hrane, bolan pa celo 80 %.

Prvo laboratorijsko zdravljenje s kemoterapijo je bilo opravljeno leta 1908 (šlo je za zajce okužene s sifilisom), za zdravljenje raka pa se je kemoterapija začela množično uporabljati šele po drugi svetovni vojni (1947 je bilo prvo zdravljenje levkemije). Kemoterapija dobesedno pomeni uporabo kemičnih zdravil za zdravljenje bolezni, čeprav danes pa to povezujemo skoraj izključno kot metodo za zdravljenje raka. Bolnik s pomočjo infuzije dobi zdravilo v krvni obtok. Največkrat se uporabljajo citostatiki, ki uničijo rakave celice, na žalost pa ne samo njih.

Proces zdravljenja raka se več kot pol stoletja ni veliko spremenil, še največji preboj se je zgodil šele leta 2007, ko so se pojavila prva zdravila, ki ciljano uničujejo rakave celice.

A mnenje Wagnerja ostaja. Z mnogimi testi je pokazal, da kemoterapija poveča zakisanost telesa do te mere, da začne telo trošiti zaloge kisika, za nevtralizacijo zakisanosti pa žrtvuje minerale, ki jih najdemo v kosteh, zobeh, laseh in nohtih. To so tudi najbolj prizadeti deli ob zdravljenju s kemoterapijo.

Wagner je umrl leta 1970 v Berlinu, do konca pa se je ukvarjal z raziskovanjem. Nikdar ni imel družine in ne otrok, edina zapuščina je njegovo delo, ki pa so ga farmacevti hitro pozabili. po njegovi zaslugi danes vemo, da so na primer limone naravno kisle, v telesu pa povzročajo alkaliziran učinek. Mleko je zunaj telesa alkalno, za prebavo pa kislo.

Zdravljenje s kisikom in alkalno hrano namreč ni tako dobičkonosno, kot je kemoterapija, ki odpira celo vrsto novih poslovnih priložnosti.

Visoko alkalna živila: soda bikarbona, limona, leča, limeta, mineralna voda, nektarine, čebula, ananas, bučna semena, maline, morska sol, morska zelenjava, morske alge, spirulina, sladki krompir, tangerina, suhe slive, zelenjavni sokovi, lubenica.

Zmerno alkana živila: jabolka, marelice, rukola, fižol, brokoli, melone, rožiči, korenje, indijski oreščki, kajenski poper, kostanj, citrusi, regrat, regrat čaj, robide, endivija, česen, ingver, grenivka, zeliščni čaj, ohrovt, kivi, mango, melasa, olive, peteršilj, pasijonka, grah, poper, maline, sojina omaka, začimbe, sladka koruza (sveža), repa.

Nizko alkalna živila: mandlji, jabolčni kis, jabolka (kisla), artičoke, avokado, paprika, zelje, cvetača, češnje, rumenjak, zeleni čaj, zelišča, med, por, gobe, papaja, breskve, hruške, kumarice, krompir, buče, prepeličja jajca, redkev, sezam, ohrovt, vodna kreša.

Zelo nizko alkalna živila: kalčki, avokadovo olje, banane, pesa, borovnice, ohrovt, zelena, drobnjak, koriander, kokosovo olje, kumare, ribez, fermentirana (vložena) zelenjava, laneno olje, ingver čaj, zrna kave, grozdje, konopljino olje, riž, solata, oves, olivno olje, oranžne, rozine, buče, jagode, sončnična semena, repa, divji riž.

Za konec si je dobro zapomniti: najvišji pH in sicer 9,0 imajo limone in lubenice.