Tisto, kar vržete proč, ima okus mandlja – a z marelično koščico ne gre pretirati

Poletje brez marelic si težko predstavljamo – sočne, sladke, polne vlaknin in betakarotena. A malokdo ve, da tudi trda koščica v sredini skriva jedrce, ki je videti in ima okus podoben mandlju. Preden pa posežete po njem, velja poznati nekaj pomembnih dejstev o varnosti, ne le o okusu.

Znanka, ki vsako poletje sadi marelice na domačem vrtu, mi je nekoč povedala, da so pri njih doma koščice od nekdaj sušili in jih po nekaj v enem letu dodajali v domač kruh in pecivo – "ravno toliko, da je bilo zanimivo, nikoli pa ne za polno pest naenkrat," je poudarila. Ta previdnost, kot bomo videli, ni bila naključna.

Kaj sploh je marelično jedrce

Marelična koščica ima trdo zunanjo lupino, znotraj katere se skriva mehkejše jedrce, podobno mandlju. Ker je zaščiteno pred zrakom in vlago, lahko sredica ostane sveža presenetljivo dolgo, tudi več mesecev, če jo hranite na suhem in temnem mestu. Jedrca vsebujejo beljakovine, zdrave maščobe, vlaknine ter minerale, med drugim železo in magnezij.

Previdno s količino – zakaj

Marelična (in tudi jedrca breskev, sliv, češenj ter grenkih mandljev) vsebujejo naravno spojino amigdalin, ki se v prebavilih razgradi v cianid – strupeno snov. Po ugotovitvah Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) lahko že tri manjše surove marelične koščice pri odraslih presežejo varno mejo enkratnega vnosa, pri malčkih pa je ta meja še precej nižja – že pol koščice je lahko preveč. Zastrupitev s cianidom se lahko kaže kot naveza z glavobolom, omotico ali padcem krvnega tlaka, v hujših primerih pa je lahko nevarna za zdravje.

Zato velja jasno pravilo: marelične koščice niso živilo, ki bi ga jedli v večjih količinah ali dnevno. Če jih želite preizkusiti, jih uživajte izjemno redko in v res majhnih količinah, praženje ali daljše sušenje pa lahko vsebnost amigdalina nekoliko zmanjša. Pri otrocih se jim je najbolje popolnoma izogniti.

Mit o "vitaminu B17" in zdravljenju raka

Marelične koščice so desetletja spremljala prepričanja, da vsebujejo t. i. "vitamin B17" (znan tudi kot laetril), ki naj bi selektivno uničeval rakave celice. Gre za trditev, ki jo je znanost temeljito preverila – in ni je potrdila. Amigdalin uradno sploh ni vitamin, saj ne izpolnjuje osnovnih kriterijev za to skupino hranil. Klinične raziskave, ki jih je izvedel ameriški Nacionalni inštitut za raka (NCI), niso pokazale nobenega koristnega učinka na potek bolezni, so pa pri delu preizkušancev zabeležili znake zastrupitve s cianidom. Podobno ugotavlja tudi Memorial Sloan Kettering Cancer Center, ki amigdalin uvršča med snovi brez dokazane koristi pri zdravljenju raka in z znanimi tveganji za zdravje.

To seveda ne pomeni, da so marelične koščice "slabe" – v majhnih, premišljenih količinah so lahko zanimiv dodatek k prehrani zaradi beljakovin in zdravih maščob, le pričakovanja o njihovi zdravilni moči je treba postaviti na realna tla.

Kako jedrca varno pripravite in uporabite

Če se odločite koščice preizkusiti, jih najprej razbijte, da pridete do mehkega jedrca. To nato 2 do 3 dni sušite na soncu ali pa ga na nizki temperaturi popražite v pečici – oboje po nekaterih virih pripomore k zmanjšanju vsebnosti amigdalina. Posušena in zmleta jedrca lahko v zelo majhni količini potresete po pecivu, testeninah ali solatnih prelivih, podobno kot bi uporabili mlete mandlje – a v bistveno manjših količinah, kot bi jih pri mandljih.

Marelice same po sebi so varno in zdravo sadje

Medtem ko je pri koščicah potrebna previdnost, pa je meso marelic brez pomislekov varno in med bolj priporočljivim sadjem v poletni prehrani. Bogate so z vlakninami, betakarotenom in kalijem, njihov glikemični indeks pa je razmeroma nizek, kar pomeni, da po nekaterih ugotovitvah manj obremenjujejo raven sladkorja v krvi kot marsikatero drugo sladko sadje.

Če vas zanima več o vitaminih iz skupine B in mitih, ki krožijo o njih, si lahko preberete tudi prispevek Zakaj toliko skrivnosti okoli vitamina B17.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.