Zakaj otrok noče rib? Kriva je vaša jedilnica, ne otrokov okus

Vaš otrok postavi vilice na rob krožnika, čim zagleda kos ribe. Obraz se mu skrči, kot bi mu ponudili nekaj nemogočega. In preden sploh poskusi, že ve: to mi ne bo teknilo. Znano? Niste edini – po nekaterih ocenah približno tretjina otrok ne mara rib, zelenjave pa ne mara skoraj polovica otrok. A dobra novica je, da za to najverjetneje ni kriv otrokov "izbirčen" okus, temveč jedilnik, ki so mu ga postopoma sooblikovali prav starši.

Ena od mam, ki redno bere naš e-bilten, nam je nedavno napisala izkušnjo, ki se marsikateremu staršu verjetno zdi domača: njen triletni sin je vsak kos ribe pospravil pod kruh, samo da mu ga ni bilo treba pojesti. Rešitev, ki je na koncu delovala, ni bila prepričevanje ali pogajanje, temveč nekaj povsem drugega – riba je preprosto začela redno, brez drame, romati na družinski krožnik, dokler ni prenehala biti "tista čudna stvar" in postala le še ena od jedi, ki jih vsi pri mizi jedo kot samoumevne.

Otroci ne marajo tistega, česar ne poznajo

Večina otrok ima najraje zrezke, kruh, pečen krompir ... Skratka, tisto, kar je na jedilniku najpogosteje. Ne mara pa jedi, ki jih imajo redko na mizi. Neznanih jedi se otroci bojijo, ker še nimajo razvitega gurmanskega okusa – v strokovni literaturi temu pojavu pravimo food neophobia oziroma strah pred novo hrano, ki po pregledu raziskav na portalu Nature Index najmočneje izstopa med drugim in šestim letom starosti ter lahko omeji vnos raznolike, hranilno bogate hrane, kot so zelenjava, sadje in beljakovinski viri.

Tistega, kar otroci nimajo vsaj dvakrat na teden na jedilniku, praviloma ne marajo. To ni le vtis staršev, temveč tudi ugotovitev raziskav o t. i. ponovljeni izpostavljenosti okusu (angl. repeated taste exposure). Ameriška raziskava, objavljena v reviji Appetite, je pri osnovnošolskih otrocih pokazala, da je bilo za opazno izboljšanje všečnosti prej nepriljubljene zelenjave potrebnih približno osem do devet ponovljenih poskušanj. Podobno tudi fundacija Louis Bonduelle, ki povzema raziskave francoskega centra za raziskovanje okusa (CSGA v Dijonu), priporoča, da otroku isto zelenjavo ponudimo od osem- do desetkrat, preden sklepamo, da je res ne mara – in da jo ob tem ponudimo v čim bolj čisti obliki, brez preveč omak in začimb, ki bi prikrile pravi okus živila.

Okus lahko otroku torej v veliki meri privzgojimo v prvih letih življenja, kasneje pa postane vpliv staršev občutno šibkejši, spremembe pa praktično zelo težke. Če otrok nečesa dosledno ne je, je to pogosto bolj ogledalo prehranskih navad cele družine kot pa znak njegovega "trmastega" okusa. Otroka zato nikar ne silite s hrano, ki je ne pozna – raje jo večkrat, brez pritiska, ponudite ob boku tega, kar že rad je. Marsikateri starš tolažbo najde v mislih, da bo šele okoli 15. leta, ko najstniki začnejo bolj samostojno raziskovati okuse in svet, morda čas, ko bo otrok sam pogumneje segel po neznanem.

Zakaj so ribe sploh vredne truda

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) v svojih smernicah o ribah v prehrani Slovencev priporoča pestro uživanje rib enkrat do dvakrat tedensko, in sicer pripravljenih z dušenjem, pečenjem ali na žaru – ne ocvrtih. Ribe veljajo za enega redkih naravnih virov omega-3 maščobnih kislin, ki naj bi po nekaterih raziskavah podpirale razvoj možganov pri otrocih, čeprav dokončnih zaključkov znanost še ne ponuja za vse starostne skupine, zato jih velja jemati kot koristno dopolnilo pestre prehrane in ne kot čudežno rešitev.

Na Vemkajjem.si smo že pisali, kako pomembno vlogo imajo te maščobne kisline lahko tudi pri otroškem počitku – v članku Dodatna ura spanca na račun omega-3 smo predstavili britansko študijo, ki je pri otrocih, starih od 7 do 9 let, po 16 tednih dodajanja DHA zabeležila v povprečju eno uro daljši spanec in manj nočnih prebujanj. Če vaš otrok rib res ne mara, se lahko o ustreznem nadomeščanju omega-3 maščobnih kislin s hrano ali prehranskimi dopolnili vedno posvetujete s pediatrom ali nutricionistom.

Način priprave pri tem ni postranska podrobnost. Kot smo opisali v članku Zakaj ocvrte ribe niso tako zdrave, kot mislite, cvrtje uniči velik del omega-3 maščobnih kislin, medtem ko kuhanje ali priprava na žaru hranilne snovi ohranita bistveno bolje. Če torej otroku ribo ponudite hrustljavo ocvrto, morda pridobite trenutno naklonjenost, izgubite pa velik del tega, zaradi česar smo ribo sploh želeli imeti na jedilniku.

Zelenjava: podobna zgodba, druga glavna igralka

Enak vzorec kot pri ribah velja tudi za zelenjavo, ki je na marsikaterem otroškem krožniku še vedno prej izjema kot pravilo. Ideja, da otroka pri kuhinji "prevaramo" s pestro predstavitvijo živil, ni nova – v članku Še ena spletna uspešnica: pica v kornetu smo pokazali, kako lahko že sama oblika obroka (v tem primeru kornet namesto klasične pice) otroka spodbudi, da poseže po papriki, koruzi ali bučkah, še preden pride do sira in šunke. Podobno velja za skromnejšo, a podcenjeno zelenjavo, kot je grah, o kateri govori članek Skromna zelenjava, ki vsakogar osupne – poceni, otrokom dobro poznana in hkrati hranilno bogata izbira, ki jo je lažje uvrstiti na jedilnik kot marsikatero eksotično alternativo.

Če iščete še več idej, kako zelenjavo postopoma vpeljati v vsakodnevne obroke, si lahko ogledate tudi članek Jejte to vsak dan in s kilogrami ne bodo težav, kjer svetujemo, naj zelenjava zavzame vsaj polovico do dve tretjini krožnika, ali pa preberete o pozabljenih, a nekoč zelo priljubljenih vrtninah iz babičine kuhinje v članku Pozabljena zelenjava iz babičine kuhinje.

Kaj lahko kot starš dejansko naredite

• Ponavljajte, ne silite. Cilj ni, da otrok ribo ali zelenjavo poje na prvi poskus, temveč da jo vidi in poskusi večkrat, v majhnih, nevsiljivih odmerkih.
• Bodite zgled. Otroci posnemajo tisto, kar vidijo pri starših pri mizi – če starš ribe in zelenjave sam ne je z veseljem, je težko pričakovati drugačen odziv pri otroku.
• Izberite pripravo, ki ohranja okus in hranila. Dušenje, pečenje ali žar namesto cvrtja – tako ribi ostane več koristnih maščobnih kislin, otroku pa blažji, manj vsiljiv okus.
• Vključite otroka v pripravo. Že samo sodelovanje pri kuhinjskih opravilih pogosto poveča pripravljenost, da otrok kasneje poskusi tudi manj priljubljeno živilo.
• Ne obupajte po enem "ne". Osem do deset ponovljenih priložnosti je po raziskavah pogosto potrebnih, preden otrok novo živilo dejansko sprejme.

Potrpežljivost je videti kot najboljša naložba

Zgodba, ki smo jo omenili na začetku, se na koncu izteče podobno kot večina raziskav o otroškem okusu: sprememba ni prišla čez noč, temveč po mesecih dosledne, mirne ponovitve. Otroški okus ni nekaj, kar je enkrat za vselej "prirojeno" in nespremenljivo – je bolj podoben mišici, ki jo z rednim, nevsiljivim treningom postopoma krepimo. Prvih pet let je za to najbolj dovzetno obdobje, kasneje pa je delo staršev sicer še vedno smiselno, a zahteva več potrpljenja.

Če torej vaš otrok danes odrine krožnik z ribo ali zelenjavo, to še ne pomeni poraza – pomeni le, da je na jedilniku (za zdaj) premalokrat. In prav to je nekaj, kar lahko kot starš dejansko spremenite.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.