Sladilo, ki skriva molekulo, ki je ni drugje na svetu: zakaj javorjev sirup ni le lepši brat sladkorja?

Predstavljajte si, da z eno samo žlico sladila poleg sladkobe telesu dodate magnezijev in cinkov zaklad, peščico redkih antioksidantov in spojine, ki jih ni mogoče najti prav nikjer drugje v naravi. To ni oglaševalski slogan – to je javorjev sirup.

Moja dobra prijateljica, ki živi v Kanadi, ga uporablja vsak dan – namesto sladkorja v kavi, na ovseni kaši, v marinadah za meso. Ko sem jo vprašal, zakaj ga tako ceni, je rekla preprosto: "Ko enkrat veš, kaj je v njem, se ti zdi beli sladkor kar malo ... prazen." Ob vrnitvi domov mi je prinesla steklenico pristnega temnega javorjevega sirupa. Razlika v okusu in barvi v primerjavi s tistim iz domače trgovine je bila presenetljiva.

Kaj sploh je v tisti žlici?

Javorjev sirup ima redko kombinacijo sladkobe in izredne hranljivosti, ki je pri naravnih sladilih redka. Velika žlica sirupa (približno 7 gramov) vsebuje le 17 kalorij, kar 33 % priporočenega dnevnega vnosa magnezija in 3,6 % cinka – in je hkrati do 60 % slajša od navadnega sladkorja. To pomeni, da ga potrebujete preprosto manj.

Še bolj zanimiva je njegova antioksidantska sestava. Po podatkih portala Healthline čisti javorjev sirup vsebuje več kot 50 bioaktivnih spojin, med njimi polienole in druge fenolne spojine z antioksidantskimi in protivnetnimi lastnostmi. Revija Pharmaceutical Biology je potrdila prisotnost številnih antioksidantov v obliki fenolnih spojin, ki pomagajo zmanjševati oksidativni stres v celicah. Med temi spojinami je posebej zanimiv quebecol – molekula, ki nastane izključno med kuhanjem javorjevega soka in je ni mogoče najti v nobenem drugem živilu na svetu.

Posebej zanimive so ugotovitve o potencialnem vplivu javorjevega sirupa na zdravje jeter. Evropski nutricionistični centri poročajo, da so v eni izmed raziskav pri skupini 25 bolnikov, ki so uživali dve žlici javorjevega sirupa dnevno (tudi kot sladilo na palačinkah), pri 12 udeležencih v dobrem tednu zaznali vidno izboljšanje delovanja jeter. Gre sicer za preliminarne ugotovitve, ki zahtevajo nadaljnje raziskave, a so dovolj spodbudne, da jim je vredno posvetiti pozornost. Portal WebMD prav tako navaja, da antioksidanti javorjevega sirupa lahko podpirajo zdravje jeter.

Kot nutricionist poudarjam: javorjev sirup ostaja vir sladkorja in ga je smiselno uživati zmerno – a v primerjavi z belim sladkorjem ali koruznim sirupom je njegova hranilna vrednost znatno višja. Če vas zanima, kako se javorjev sirup primerja z drugimi naravnimi sladili, si preberite Mini vodič: znate uporabljati alternativna sladila – kdaj in zakaj? na Vemkajjem.si.

Iz Evrope v Ameriko – in spet nazaj (a težko)

Zgodba se je začela v Evropi v 17. in 18. stoletju. V nekaterih predelih Velike Britanije in Francije je bila proizvodnja javorjevega sirupa tako razvita, da so bile čebelarske zadruge zaskrbljene zaradi neposredne konkurence. V tistem času sta bila javor in med enakovredni sladili na mizi.

Znanje so evropski priseljenci prenesli v Ameriko, kjer je zlata javorjeva tekočina kmalu postala pomemben vir zaslužka tamkajšnjim staroselcem. Danes Quebecška zveza proizvajalcev javorjevega sirupa (PPAQ) – ki zastopa več kot 13.000 pridelovalcev – skrbi za to, da Kanada proizvede okoli 72 do 80 % svetovne zaloge sirupa. Porabi ga le petino, preostalo gre v izvoz, večinoma v ZDA.

Da javorjev sirup po Evropi ni bolj zastopan, so posredno "krivi" predvsem čebelarji, ki so v njem videli konkurenco čebeljim proizvodom. Med tem, ko o čebeljih proizvodih vemo razmeroma veliko, so resne raziskave o vplivu javorja na zdravje stekle šele pred slabim desetletjem. Japonci so šele leta 2011 uradno potrdili, da ima javorjev sirup v določenih pogledih prednosti pred navadnim sladkorjem in medom.

Pazite, kaj kupite: pravi sirup ali zgolj aroma?

Tu pa tiči ena največjih pasti za evropskega kupca. Cene pristnega javorjevega sirupa so v Evropi v primerjavi z ZDA nesorazmerno visoke – in kadar naletite na poceni različico, je verjetnost visoka, da gre za koruzni sirup z dodano aromo javorja. Kot opozarjajo pri ScienceDaily, kar polovica potrošnikov sploh ne ve, ali kupuje pravi javorjev sirup ali posnemalca. Centri za varstvo potrošnikov že leta opozarjajo, da zakonodaja na tem področju ni dovolj jasna – dovoljen je namreč le minimalni delež originalne sestavine, pa se produkt vseeno sme imenovati "javorjev sirup".

Praktičen nasvet: kakovost sirupa preverite preprosto – prav med mešanjem v vodi. Več kot je umetno dodanega sladkorja, hitreje se bo sirup raztopil. Pravi javorjev sirup se raztaplja počasneje. Več o tem, kako javorjev sirup spretno vključiti v recepte, pa si preberite v prispevku Udarna kraljeva limonada, ki odganja zdravnike.

Med, javorjev sirup ali agave – kdo zmaga?

Že samo dejstvo, da vam noben resen raziskovalec na to vprašanje ne bo mogel odgovoriti, dokazuje, da so vsa tri živila dragocena – vsako na svoj način. Med je bogat z encimi, antioksidanti in vitamini B, kot pojasnjuje prispevek Stara domača mešanica, ki jo babice niso zaman hranile v shrambi. Javorjev sirup izstopa po mineralih in redkih fenolnih spojinah. Agavin sirup pa ima izredno nizek glikemični indeks in ne vpliva na raven sladkorja v krvi – podrobneje o njem si preberite v prispevku Agavin sirup je tudi proti raku + recept.

Japonci, ki javorjev sirup danes odkrivajo z navdušenjem, pravijo: najboljše naravno sladilo na svetu je tisto, ki ga izberete zmerno, zavestno in kakovostno. Težko bi jim oporekali.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.