Davek na sladke pijače: ko država postane dietetik z davčno blagajno v roki

Slovenska vlada razmišlja o uvedbi davka na brezalkoholne pijače z vsebnostjo dodanega sladkorja oziroma sladil. Predlog podpira tudi ZPS (Zveza potrošnikov Slovenije). Predlog podpirajo tudi zdravniki. Gostinci ne. Gospodarstvo tudi ne. Kaj pa mi, ki vsak dan pijemo sadne in zelenjavne sokove?

Pazite to: ministrstvo za finance (očitno se čutijo poklicane, da nam dobesedno režejo vsakdanji kruh) predlaga en evro na kilogram sladkorja v brezalkoholnih pijačah, kar znese 0,001 evro na gram, ali približno 10 centov na liter najbolj priljubljene pijače. Predmet obdavčitve so sadni in zelenjavni sokovi, vode in druge pijače z dodanim sladkorjem in sladili, energijske pijače, čokoladno mleko, sirupi za mešanje, pripravki v obliki praškov in tablet ...

Zakaj je predlog sporen in dvoličen?

1. Zato, ker ne razlikuje med naravnim in dodanim sladkorjem. Če bo sok narejen iz sladkih oranž, bo davek višji, ali kaj? Mar to pomeni, da bodo proizvajalci odslej iskali samo kislo sadje, sadjarji pa bodo zakrivali sadje pred soncem? Dajte no!

2. Zakon govori o škodljivosti sladkorja v brezalkoholnih pijačah, o sladkorju v čokoladicah, slaščicah, sladoledih, bombonih pa nič. Nenazadnje, tudi cenene testenine se v telesu iz ogljikovih hidratov spremenijo v čisti sladkor. Ali vlada res sprejema zakon, ker jo skrbi za naše zdravje? Čisto sprenevedanje!

3. Minister za kmetijstvo Dejan Židan pove, da je zakon lahko tudi poslovna priložnost (verjetno je mislil, da bi proizvajalci naknadno odstranjevali sladkor tako, kot mlekarji maščobe - poleg bele vode namesto mleka bi tako imeli še obarvane vode namesto sokov). V isti sapi prelaga odgovornost za sprejetje zakona na zdravstveno stroko, ki bo sprejela dokončno odločitev. Kaj je res zdrava prehrana postala politično vprašanje za krpanje proračunske luknje, o njej pa odloča medicina, aka. stroka? To je, kot če bi Dars in cestni delavci predpisovali, kakšne avte naj vozimo.

4. Svojo kratkovidnost kažejo mnogi tudi s tem, ko pravijo, da so sladke pijače krive, da je sladkorna bolezen epidemija 21. stoletja in, da zdravstveno blagajno to stane 120 milijonov evrov na leto. Res je, sladke pijače imajo dva obraza. A še bolj nezdrava je telesna neaktivnost (ne samo pri mladih). Nezdrav je tudi sodoben način življenja (prehranjevanje s sendviči, ulično hrano, med potjo). Kriv je stres (tudi v šolah). Krive so razmere v družinah (kako naj oba starša, ki delata do večera, skrbita za umirjeno in urejeno družinsko življenje). Kriv je standard, ko ena plača ne zagotavlja dostojnega preživetja. Več ko bo ljudi na minimalnih plačah, manj pomembna bo zanje kvaliteta hrane. Sladkorna je bolezen rezultat načina življenja in ne sladkih pijač. Če bi bile sladke pijače res jedro zla, zakaj jih potem ne ukinemo?! Takoj! Tako, kot je politika pred sto leti to isto naredila s konopljo (ker je šla v nos farmacevtski industriji) in pred dvesto leti z javorjevim sirupom (ker je odžiral zaslužek čebelarjem).

Morda pa davek na nekvalitetno hrano, ker si druge z minimalno plačo in penzijo ne moremo več privoščiti, še pride?!

5. In še: kaj o davku pravi resnična stroka? Pri Zavodu Diabetes davku nasprotujejo, hkrati pa navajajo podatek, da je z debelostjo najbolj povezana potrošnja mesnih izdelkov: "Glavni krivec za naraščanje debelosti so mesni izdelki in prevelik delež maščob v naši prehrani, ki daleč presega dovoljenih 30 % dnevnega vnosa." (vir: Diabetes.si)

Za konec pa še to ... Če bi sladkorni dinar izboljšal kvaliteto življenja sladkornim bolnikom, bi projekt pri Vem, kaj jem (morda) podprli. Tako pa bomo po bencinskem in cestnem dinarju dobili nov molzni kanal, država pa bo korak bliže k novi delitvi ljudi: na koristne in nekoristne jedce.

Zato pri Vem, kaj jem zakonu odločno nasprotujemo.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.