Kdaj je rastlinski pepel boljši od tablet?

Leta 1807 je angleški kemik in fizik Sir Humphry Davy pri elektrolizi kalijevega hidroksida odkril kalij. Kalij je tako prvi element v zgodovini pridobljen z elektrolizo, ime pa je dobil po al kalja, kar v arabščini pomeni rastlinski pepel.

Danes vemo še nekaj. Gladiatorji so že pred tisočletji po težkih borbah, ali treningih vedno zaužili zelenjavno mineštro iz fižola, ječmena in pšenice, zraven pa popili vrč rastlinskega pepela z vodo, ki je takrat veljal podobno kot današnji energijski napitki. Učinek napitka je bil podoben današnjim kalcijevim in magnezijevim tabletam, le da je bilo vse naravno in nekajkrat bolj učinkovito.

Danes vemo, da so poleg Rimljanov tudi Egipčani uporabljali rastlinski pepel za regeneracijo. Potem je sledilo obdobje, ko so ga uporabljali kot čistilo (rastlinski pepel, ki vsebuje kalijev karbonat, je bil dolgo časa osnovna sestavina mil), danes pa ga srečujemo tudi kot prehranski dodatek. Lastniki psov in muc vedo povedati, da je pepel sestavni hrane za njihove kosmatince.

Kaj je to rastlinski pepel?

Pepel je končni produkt izgorevanja. Če govorimo o rastlinskem pepelu, ob sežigu popolnoma zgorijo hranilne snovi (beljakovine, maščobe, ogljikovi hidrati), ostanejo pa minerali (kalcij, fosfor, cink, železo ...). V svojem bistvu nič nevarnega.

Tudi kmetje vedo, da zemlja, ki so jo eno sezono prej požgali, naslednje leto bolje obrodi. Rastlinski pepel so torej snovi, ki jih rastline vsrkajo iz zemlje in so toplotno nerazgradljive (zato tudi pepel).

Ko boste naslednjič kupovali tablete z minerali, se razglejte tudi med siri. Pri nas je najbolj znan sveži kozji sir, ki je posut z rastlinskim pepelom. Verjemite, s tem boste naredili več za svoje zdravje, kot s koncentrirano mineralno kemično bombo.