
Morda boste presenečeni, ampak ena najenostavnejših in najbolj naravnih diet, ki jih poznamo, temelji na živilu, ki ga imamo skoraj vsi doma: na rižu. Medtem ko zahodni svet še vedno lovi nove prehranske trende, so v Aziji že tisočletja vedeli, da je riž osnova vsakdanje prehrane – ne le vir energije. In ko so ameriški znanstveniki pred nekaj leti pod drobnogled vzeli prehrano skoraj 200.000 ljudi, so prišli do ugotovitve, ob kateri se je marsikdo zamislil: že majhna zamenjava belega riža z rjavim je bila povezana z opazno nižjim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2.
Ena izmed bralk portala Vem, kaj jem nam je pred kratkim pisala o svojih izkušnjah z riževo dieto: prvih pet dni je bila skeptična, a je vztrajala. Ob koncu tedna je bila za 3,5 kilograma lažja, počutila pa se je lahkotno in polno energije – celo bolje kakor po zahtevnejših dietah, ki jih je preizkusila prej. Pravi, da je bil ključni preobrat v tem, da se ni počutila lačne, ker je riž zapolnil želodec, a ji ni pustil tiste teže po obroku.
Pomembno pa je, kaj je iz izkušnje odnesla potem: ko se je vrnila k običajni prehrani, se je del kilogramov hitro vrnil. Šele ko je tudi po dieti ohranila večje obroke zelenjave in beli riž trajno zamenjala z rjavim, je teža ostala stabilna. Pri vsaki kratkotrajni dieti je namreč dobro vedeti, da je velik del prvih izgubljenih kilogramov voda, ne maščoba – zakaj je tako, natančno pojasnjuje članek Tehtnica laže: zakaj tisti "minus trije kilogrami" po strogi dieti pogosto sploh niso izguba maščobe.
Riževa dieta ni izum spletnih forumov. Leta 1939 jo je na Univerzi Duke v ZDA razvil nemški zdravnik Walter Kempner. Kot navaja arhiv Medicinskega centra Duke, je opazil, da so nekatere bolezni srca in ledvic redkejše v deželah, kjer je riž osnovno živilo. Zato je sestavil jedilnik iz riža, sadja in sokov z zelo malo soli, ki ga je uporabljal pri bolnikih z visokim krvnim tlakom. Ta strogi program je potekal pod zdravniškim nadzorom in je s sodobnimi riževimi dietami za hujšanje povezan le po imenu. Zgodovino njegovega pristopa je strokovno ovrednotil tudi pregledni članek v reviji Hypertension.
Če se odločite, da boste hujšali z rižem, vedno izberite rjav, neprečiščen riž. Razlog je preprost: glikemični indeks belega riža je višji, okoli 73, medtem ko ima rjavi riž indeks okoli 50 – kar pomeni manjše skoke krvnega sladkorja in daljši občutek sitosti. Vrednosti se sicer razlikujejo glede na sorto in način priprave, kar lahko preverite v mednarodni bazi glikemičnih indeksov Univerze v Sydneyju. Sistematični pregled, ki ga navajajo harvardski raziskovalci, je za beli riž izračunal povprečno vrednost 64, za rjavega pa 55. Razlika je torej manjša, kot jo včasih predstavljajo, a je dosledna.
Raziskovalci s Harvardove šole za javno zdravje so v raziskavi, objavljeni v reviji Archives of Internal Medicine, spremljali skoraj 40.000 moških in več kot 157.000 žensk. Ocenili so, da je bila zamenjava 50 gramov belega riža na dan z enako količino rjavega povezana s približno 16 % nižjim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2. Zamenjava z drugimi polnozrnatimi žiti, na primer ječmenom in polnozrnato pšenico, je bila povezana s še nekoliko nižjim tveganjem. Gre za opazovalno raziskavo, kar pomeni, da kaže povezavo, ne pa neposredne vzročnosti. Ljudje, ki so jedli več rjavega riža, so namreč v povprečju tudi bolj skrbeli za zdrav življenjski slog.
Poleg tega rjavi riž vsebuje antioksidante, kot so ferulična kislina, fitinska kislina in gama-orizanol, ki pomagajo v boju s prostimi radikali. Študija Univerze Cornell, objavljena v reviji Journal of Agricultural and Food Chemistry, je pokazala, da imajo polnozrnata žita, med njimi tudi riž, izrazite antioksidativne lastnosti. Večina teh snovi je vezanih na vlaknine, zato lahko v nespremenjeni obliki dosežejo celo debelo črevo. Rjavi riž ima tudi veliko vlaknin, magnezija in vitaminov skupine B, ki po nekaterih ugotovitvah podpirajo urejeno prebavo in pripomorejo k manjšemu zadrževanju vode. Več o tem si preberite v članku Napenjanje vas muči? Ta živila so vaš najboljši zaveznik proti napihnjenosti.
Zakaj so polnozrnata žita lahko koristna tudi pri uravnavanju telesne teže, pojasnjuje prispevek Polnozrnata žita, ki topijo kalorije: zakaj zamenjava belega kruha ni le dietetični trend. Če vas zanima, kakšen je rjavi riž v primerjavi z belim v podrobnostih, preberite tudi: Je beli riž zdrav ali ne?
Pomembno opozorilo: Vsebina tega članka je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika ali kliničnega dietetika. Pred začetkom kakršnekoli diete se posvetujte s strokovnjakom, zlasti če imate sladkorno bolezen, bolezni ledvic ali srca, druge kronične bolezni ali če ste noseči oziroma dojite. Riževa dieta je bogata z ogljikovimi hidrati, zato ni primerna za vsakogar.
Kot nutricionist moram opozoriti na nekaj podrobnosti, ki jih pri tovrstnih jedilnikih pogosto spregledamo. Zgornji jedilnik je energijsko zelo skromen, saj ima 350 gramov kuhanega riža na dan skupaj s prilogami vsega okoli 800 do 1000 kilokalorij. Ameriški Nacionalni inštitut za srce, pljuča in kri (NHLBI) za zdravo in vzdržno hujšanje priporoča izgubo pol do enega kilograma na teden, ženskam pa dnevni vnos ne pod 1200 kilokalorij brez zdravniškega nadzora. Zato:
Svetovna zdravstvena organizacija v svojih priporočilih za zdravo prehrano poudarja raznolikost: polnozrnata žita, veliko zelenjave in sadja, stročnice ter malo soli in sladkorja. Podobna priporočila za slovenski prostor najdete na nacionalnem portalu Prehrana.si. Riževo dieto je zato najbolje razumeti kot kratek začetni korak, ne kot trajen način prehranjevanja.
Zelenjava je pri tej dieti vaša najboljša zaveznica. Ko je telo dobro hidrirano, lažje opravlja vse presnovne procese – in ravno zelenjava z visoko vsebnostjo vode (bučke, kumare, zelena) temu bistveno pripomore. Katera zelenjava je najbolj učinkovita? Preberite: Narava ve, kako shujšati: 5 vrst zelenjave, ki so vaše telo čakale ves čas.
Prav tako je ključno, da ne preskakujete obrokov. Članek Zajtrk, ki dela namesto vas: 5 trikov, s katerimi telo začne kuriti maščobe samo od sebe pojasnjuje, zakaj redni obroki podpirajo presnovo in preprečujejo prenajedanje.
Ko boste zaključili z riževo dieto, ne pozabite na postopno vračanje k običajni prehrani. Preidite nanjo počasi in upoštevajte nasvete iz članka Kako shujšati brez stradanja: kaj dejansko deluje in zakaj hitre diete naredijo več škode kot koristi – le tako bo vaša nova telesna teža dolgotrajna. Kako se izogniti jo-jo učinku, opisuje tudi prispevek Shujšati brez povratka: 4 nasveti, ki jih priporočajo nutricisti in ki dejansko delujejo.
Navada, ki jo je vredno obdržati tudi po dieti, je zamenjava rafiniranih žit s polnozrnatimi. Ogljikovi hidrati niso sovražnik, pomembno je le, katere izberete. Več o tem piše v članku Niso vsi ogljikovi hidrati vaši sovražniki: nekateri so pravzaprav dragoceni zavezniki zdravja.
V Aziji je preprosta, rižu namenjena prehrana pogosto ritual vsaj enkrat na leto. Mnogi verjamejo, da na tak način razbremenijo telo in umirijo duha – pri čemer izguba kilogramov ni primarna skrb. Na zahodu pa na diete gledamo iz povsem drugačne perspektive: spopad s kilogrami je problem številka ena.
Zanimivo je, da se ta vzhodna modrost ujema z nekaterimi sodobnimi prehranskimi spoznanji. Harvardski raziskovalci so ob objavi svoje raziskave poudarili, da bi lahko imele njihove ugotovitve še večji pomen prav za azijske in druge narode, pri katerih je riž osnovno živilo. Polnozrnata žita, vključno z rjavim rižem, se prebavljajo počasneje in ne povzročajo velikih nihanj krvnega sladkorja, kar po nekaterih ugotovitvah prispeva tudi k mirnejšemu spancu. Več o tem si preberite v članku Pozno lačni? Pet živil, ki vas ne bodo zredila – in eno celo izboljša spanec. Dober spanec pa je, kot vemo, eden pomembnih dejavnikov pri uravnavanju telesne teže.
Če vas zanima še kakšna alternativna dieta, si oglejte tudi: Šest dni, šest živil, nekaj kilogramov manj: ali švedska mono-dieta res deluje? ali pa Dieta z juho: zakaj tehtnica po tednu dni pokaže manj – in zakaj se kilogrami pogosto vrnejo.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:
