
Po nekaterih ugotovitvah naj bi šlo za enega zanimivejših primerov, kako lahko preprosta kombinacija živil bistveno spremeni učinek posameznega živila – a pri tem je pomembno ločiti med tem, kar je znanost že potrdila, in tem, kar je še predmet raziskav.
V vzhodnih delih Indije, kjer je kurkuma vsakdanja sestavina prehrane, raziskovalci že desetletja opažajo nižjo pojavnost nekaterih vrst raka v primerjavi z zahodnimi državami. Tovrstne razlike med populacijami so zanimivo izhodišče za znanstveno raziskovanje, vendar jih je treba jemati previdno – razlogi za njih so skoraj zagotovo večplastni in vključujejo genetiko, način življenja, celotno prehransko sestavo in še marsikaj drugega, ne le ene začimbe. Prav to vprašanje – zakaj so razlike tako velike – je desetletja spodbujalo znanstvenike, da podrobneje raziščejo, kaj se v resnici skriva v indijski kuhinji.
Marsikdo izmed nas pozna koga, ki se je po diagnozi kronične vnetne bolezni ali po operaciji odločil, da bo svojo prehrano dopolnil z naravnimi protivnetnimi živili. Znanec, ki se je spopadal z dolgotrajnimi bolečinami v sklepih, je na priporočilo revmatologa svoji prehrani dodal kurkumo v kombinaciji s poprom in olivnim oljem – ne namesto predpisanega zdravljenja, temveč kot dopolnilo k njemu. Po nekaj tednih je opažal manjšo otrdelost sklepov zjutraj. Tovrstne osebne izkušnje so vredne pozornosti, vendar niso nadomestilo za klinične raziskave – prav zato je pomembno, da o kakršnih koli spremembah prehrane pri kronični bolezni vedno najprej spregovorite s svojim zdravnikom.
Kurkumin, glavna aktivna spojina v kurkumi, je eden najbolje raziskanih naravnih polifenolov – v znanstveni literaturi je danes na voljo več kot tisoč objavljenih raziskav o njegovem delovanju. Težava, ki jo znanstveniki že leta opisujejo, je njegova izjemno slaba biološka razpoložljivost: telo večino zaužitega kurkumina hitro presnovi v jetrih in črevesju, še preden ga lahko izkoristi (Dempe in sod., raziskava objavljena v reviji Molecular Nutrition & Food Research).
Tu nastopi črni poper, natančneje njegova učinkovina piperin. Klasična raziskava skupine indijskih znanstvenikov iz leta 1998, objavljena v reviji Planta Medica, je pokazala, da že 20 miligramov piperina ob zaužitju s kurkumo poveča biološko razpoložljivost kurkumina za presenetljivih 2000 odstotkov. Piperin namreč zavira delovanje encimov v jetrih in črevesju, ki bi kurkumin sicer hitro razgradili in izločili iz telesa (raziskava v reviji Journal of Food Science and Technology). Novejša študija je to potrdila tudi z meritvami v urinu: ob kombinaciji s poprom se je razpolovni čas kurkumina v telesu skoraj podvojil, količina izločenega kurkumina pa večkrat povečala.
Olivno olje pri tem igra svojo vlogo, saj je kurkumin topen v maščobah – to pomeni, da se bolje absorbira, kadar ga zaužijemo skupaj z zdravimi maščobami, kot jih vsebuje kakovostno olivno olje. Gre torej za premišljeno kombinacijo: vsaka sestavina dopolnjuje drugo.
Tu je pomembno biti iskren do bralca. Kurkumin je v laboratorijskih pogojih in pri poskusih na živalih pokazal zanimive lastnosti pri zaviranju rasti nekaterih rakavih celic (raziskava objavljena v reviji International Journal of Pharmaceutics). Te ugotovitve so spodbudile na desetine kliničnih raziskav na ljudeh. Sistematični pregled iz leta 2023, ki je analiziral randomizirane klinične raziskave na bolnikih z rakom, je našel le sedem ustreznih študij, izvedenih med letoma 2016 in 2022, z mešanimi rezultati (pregled objavljen v reviji Nutrients). Avtorji opozarjajo, da je večina dokazov o protirakavem delovanju kurkumina še vedno omejena na celične kulture in poskuse na živalih, kjer so uporabljene koncentracije bistveno višje od tistih, ki jih je mogoče doseči v človeškem telesu z običajnim uživanjem hrane.
Povedano drugače: kurkumin je obetavna in zelo aktivno raziskovana spojina, po nekaterih ugotovitvah morda celo koristna kot dopolnilo k običajnemu zdravljenju, vendar znanost še ni potrdila, da lahko nadomesti medicinsko obravnavo raka ali katere koli druge resne bolezni. Kdor se sooča s tako diagnozo, naj se vedno najprej zanese na zdravnika in onkologa, prehranske spremembe pa obravnava kot morebitno dopolnilo, ne kot alternativo.
Za razliko od še neraziskanega področja raka je pri nekaterih drugih stanjih dokazna podlaga precej trdnejša. Obsežen pregled kliničnih raziskav je pokazal, da je bilo največ pozitivnih in dobro podprtih učinkov kurkumina zaznanih pri presnovnih motnjah, povezanih z debelostjo, ter pri boleznih sklepov in mišic, kjer je vnetje pogosto gonilna sila težav (pregled objavljen v reviji Nutrients). Pri tovrstnih stanjih je torej kombinacija kurkume, popra in olivnega olja smiselna in razmeroma dobro znanstveno utemeljena izbira za vsakodnevno prehrano.
Mešanico je preprosto pripraviti in vključiti v vsakodnevno prehrano:
Sestavine dobro premešate in mešanico dodate solatam, kuhanim ali pečenim jedem, juham, lahko pa jo zaužijete tudi samostojno. Ker se nekateri aktivni sestavini kurkume pri visokih temperaturah delno razgradijo, jo je priporočljivo dodajati jedem proti koncu priprave ali uporabiti surovo. Zmerno, redno uživanje – na primer dnevno kot del uravnotežene prehrane – je bolj smiselno od enkratnih velikih odmerkov.
Kurkuma v večjih količinah zmanjšuje sposobnost strjevanja krvi, zato je previdnost potrebna pri nosečnicah, ljudeh, ki jemljejo antikoagulantna zdravila, ter pred operativnimi posegi. Piperin lahko vpliva tudi na presnovo nekaterih zdravil, saj zavira jetrne encime, ki sodelujejo pri njihovi razgradnji. Kdor redno jemlje zdravila na recept, naj se pred uvedbo večjih količin kurkume in popra v prehrano posvetuje z zdravnikom ali farmacevtom.
Za tiste, ki jih to področje zanima podrobneje, je vredno prebrati tudi prispevek o tem, kako kurkuma v kombinaciji s toplim mlekom vpliva na počutje pred spancem, ali pregled začimb, ki lahko pripomorejo k uravnavanju ravni sladkorja v krvi.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:
