Ko lubenica pokaže ta znak, je bolje, da je ne pojeste

Poletje brez lubenice si le stežka predstavljamo. Sočna, sladka, osvežilna – in videti popolnoma nedolžna. Pa vendar obstaja znak, ki ga marsikdo spregleda, čeprav lahko pove veliko o tem, kako je bila lubenica pridelana. Če jo prerežete in opazite, da se meso lomi v čudnih razpokah, prepredenih z belimi ali rumenkastimi žilami – je čas, da jo raje odložite.

Znanka, sicer izkušena ljubiteljica poletnega sadja in zelenjave, mi je pred časom povedala zgodbo, ki mi je ostala v spominu. Na tržnici je izbrala videti popolno lubenico – težko, z lepo izraženo rumeno liso na mestu, kjer je ležala na tleh, in gladko, sijočo lupino. A ko jo je doma prerezala, jo je presenetilo mreženje belih žilic in nenavadno lomljeno meso. "Nikoli prej nisem videla česa podobnega," mi je zaupala, "in nisem imela pojma, da to sploh lahko nekaj pomeni." Kasneje je ugotovila, da tovrstne znake nekateri strokovnjaki za varnost hrane povezujejo prav s povečano vsebnostjo nitratov v plodu.

Lubenica – poletna vitaminska bomba

Lubenice botanično sicer spadajo med zelenjavo iz družine bučnic, čeprav jih večina od nas dojema kot sadje. So sočne, vitaminske in mineralne bombe – vsebujejo vodo, kalij, vitamina A in C ter likopen, po katerem so celo bogatejše od paradižnika. Nekatere raziskave likopen povezujejo z zaščitno vlogo pri delovanju srca in ožilja ter z manjšim tveganjem za določene vrste rakavih obolenj, čeprav gre za področje, ki ga znanost še naprej intenzivno raziskuje.

Poleg mesa so zanimiva tudi semena lubenice, ki jim ljudsko izročilo pripisuje več koristnih lastnosti, prav tako pa ni za zavreči niti lupina. Kot opozarjajo tudi drugi viri, notranji, svetlejši del lupine vsebuje pomembne količine vitamina C, vitamina B6 ter kalija in magnezija – podobno kot smo na Vemkajjem.si že pisali o tem, da marsikatera lupina sadja in zelenjave vsebuje več vitaminov, kot bi si mislili. Lubenica je tudi naraven diuretik, kar pomeni, da telesu pomaga učinkoviteje izločati odvečno tekočino – o tem smo podrobneje pisali v prispevku o napitku iz lubenice in kokosovega mleka.

Na prvi pogled gre torej za skoraj idealno poletno živilo. Pa vendar obstaja ena podrobnost, na katero je vredno biti pozoren.

Zakaj razpoke in bele žile niso dober znak

Če pri rezanju lubenice naletite na meso, ki se lomi in razpada v nenavadnih razpokah, prepredenih z belimi vlakni, je to lahko znak, da je bila lubenica pridelana s pomočjo pospeševalcev rasti oziroma da je vsebnost nitratov v njej višja od običajne. Podobno na to opozarjajo tudi tuji mediji, ki povzemajo nasvete strokovnjakov za varnost hrane – po njihovih navedbah naj bi na povečano vsebnost nitratov kazalo tudi bolj sijoče, včasih rahlo modrikasto obarvano meso (Metropolitan.si).

Tu je pomembno biti natančen: nitrati sami po sebi niso strupena snov, temveč naravne spojine, ki jih rastline vsrkavajo iz prsti, še posebej, če je ta obilno gnojena z dušičnimi gnojili. Kot pojasnjujejo pri Zvezi potrošnikov Slovenije, nitrati sami po sebi za zdravje niso nevarni – težava lahko nastane šele, ko se v telesu ali med predelavo hrane pretvorijo v nitrite in nato v nitrozamine, spojine, ki jih znanost že desetletja pozorno spremlja zaradi morebitne povezave s tveganjem za nekatera obolenja (ZPS, na podlagi ocene tveganja Evropske agencije za varnost hrane EFSA). Podobno pri portalu Bodieko poudarjajo, da so nitrati iz zelenjave, ki vsebuje malo beljakovin, praviloma manj problematični kot nitrati iz mesnih izdelkov (Bodieko.si).

Kljub temu prekomerno in dolgotrajno uživanje živil z visoko vsebnostjo nitratov ni priporočljivo, še posebej pri otrocih, nosečnicah in ljudeh s prebavnimi težavami. Ker lubenico pogosto pojemo v precej velikih količinah – tudi kilogram ali več naenkrat – je smiselno, da smo pri izbiri pozorni. Podobno smo na Vemkajjem.si že pisali o tem, katera zelenjava lahko vsebuje razmeroma visoke koncentracije nitratov, prav tako smo omenjali, da nekatera zelenjava, kot je blitva, nitratov ne kopiči v tolikšni meri kot druge vrste.

Kako prepoznati zdravo, naravno dozorelo lubenico

Mesnati del zdrave in naravno dozorele lubenice mora biti čvrst in homogen, brez razpok in nenavadnih vzorcev. Samo lubenice, ki so dozorele počasi, na soncu, praviloma vsebujejo največ vitaminov in so za uživanje najbolj priporočljive. Zaradi vse večje priljubljenosti te zelenjave po svetu žal nastaja tudi vse več načinov, kako pospešiti njeno rast in povečati hektarski donos – kar pomeni, da je pri izbiri lubenice vredno nameniti nekaj sekund dodatne pozornosti.

Nekaj praktičnih znakov zrele in kakovostne lubenice:

• Meso je čvrsto, enakomerno obarvano, brez razpok in belih žil.
• Na mestu, kjer je lubenica ležala na tleh, je opazna izrazita rumena lisa – znak, da je dozorela na soncu.
• Lupina je gladka, brez razpok, s pravim leskom.
• Pecelj je rahlo suh in ovel, ne pa povsem trd in izsušen.

Se lahko z lubenicami zgodi kaj podobnega kot s sojo?

Zanimiva je vzporednica s sojo, na katero pogosto opozarjajo tudi ljubitelji naravne prehrane. Danes je namreč po podatkih mednarodne agencije AgBioInvestor gensko spremenjenih že skoraj tri četrtine svetovne pridelave soje, delež pa iz leta v leto še narašča – o tem smo podrobneje pisali v prispevku o oznaki "brez GSO". Ker je pri kmetijskih pridelkih, tudi pri lubenicah, vse pogostejši pritisk po večjem donosu na hektar, ni čudno, da se marsikdo sprašuje, ali čaka podobna usoda tudi to poletno priljubljeno zelenjavo. Odgovor bo v veliki meri odvisen od tega, kako bodo pridelovalci in potrošniki v prihodnjih letih uravnotežili željo po čim večjem donosu s skrbjo za kakovost in varnost hrane.

Namesto zaključka

Lubenica ostaja ena najbolj osvežilnih in hranilno bogatih izbir poletja – sočna, bogata z vodo, kalijem, likopenom in vitaminoma A ter C. Kot pri marsikaterem drugem živilu pa velja: nekaj sekund pozornosti pri izbiri se vedno obrestuje. Če naslednjič pri rezanju lubenice opazite nenavadne razpoke ali bele žile v mesu, jo raje odložite in poiščite drugo – vaše telo vam bo hvaležno.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.