Limona: zakaj jo mora vsak dan pojesti prav določena skupina ljudi – in kaj ima s tem opraviti edini dvojni Nobelov nagrajenec?

Poleg ogromnih količin vitamina C ima limona tudi nadpovprečno veliko pektina, ki je probiotik in pomaga zniževati krvni sladkor. Poleg tega imajo limone tudi malo kalorij, zato jih srečamo pri skoraj vseh dietah. Limone pomagajo organizmu tudi pri absorpciji železa, kar je ključnega pomena v boju proti slabokrvnosti in prehladu, hkrati pa limone spodbujajo regeneracijo kosti.

Citronska kislina, ki je prisotna v limoninem soku, ne znižuje pH, pač pa ga dviguje (organizem alkalizira). Citronska kislina pomaga topiti ledvične kamne, pomaga odstranjevati amonijak iz telesa in velja za enega ključnih elementov pri presnovi beljakovin.



Kdo mora vsak dan jesti limone?

• Ljudje s poškodovanimi pljuči, bi morali vsak dan pojesti vsaj eno limono (ne samo sok, tudi sredico, pri čemer si zapomnite, da je največ vitaminov in mineralnih snovi v belem mesnatem delu pod lupino). Poškodbe pljuč lahko nastanejo po preboleli pljučnici, po težavah z astmo in še posebej to velja za kadilce.
  
• Eriocitrin je antioksidant, ki ga najdemo v limoninem soku in lupini. Eriocitrine v kombinaciji z drugimi mineralnimi snovmi zmanjšuje vnetja, odpravlja oksidativni stres, pomaga pri uravnavanju sladkorja v krvi.
  
• Hesperidin v limonah zmanjšuje oksidativni stres in vnetja, najpomembnejši pa je za zdravljenje žil. Hesperidin je zelo pomemben tudi pri degeneraciji mrežnice pri starejših, poleg tega pa znižuje tudi nivo sladkorja v krvi.
  
• Diosmin izboljšuje zdravje ožilja, v kombinaciji s hesperidinom pa je zelo učinkovit pri zdravljenju krčnih žil in hemoroidov.
  
• Najnovejše raziskave kažejo, da ima limona veliko geroprotektorjev, ki izboljšujejo imunski sistem in upočasnjujejo procese staranja. Testi na živalih so pokazali enormna (beri: nekajkratna!) podaljšanje življenjske dobe pri živalih (laboratorijske miši, ki v povprečju živijo 2 leti, so s terapijo z geoprotektorji živele 10 let in več!)

A vse to je samo začetek.

Ameriški biokemik Linus Pauling, dobitnik dveh Nobelovih nagrad na različnih področjih (to je uspelo samo še znanstvenici Marii Curie) je sredi 80-ih let prejšnjega stoletja podel pod vpliv "doktorja" Irwina Stonea, ki v resnici ni bil pravi zdravnik, a je vseeno imel 2-letni tečaj iz kemije, častno diplomo iz kiropraktike in "doktorat" univerze Donsbach, ki pa je služil samo za okras, ker diplome iz te šole ne priznava nihče.

Pauling je postal pozoren na Stoneovo teorijo, da je mogoče z rednim predoziranjem z vitaminom C pozdraviti celo vrsto bolezni. Pauling je to želel potrditi z raziskavami, za izhodišče pa je vzel najnevarnejšo bolezen človeštva - prehlad!

Nenavadno je to, da je Pauling ta testnega zajčka vzel kar sebe in je 2 leti vsak dan jemal 3 grame vitamina C, kar je približno 30-krat več, kot je priporočen dnevni odmerek.

Pauling je sicer umrl leta 1994 od raka na prostati (star je bil 92 let), zase pa je večkrat pravil, da mu je vitamin C podaljšal življenje za 20 let, vse zasluge pa je vseskozi pripisoval doktor Stoneu.

Mnogi se sprašujejo, zakaj pa je Pauling umrl za rakom, če je to tako učinkovito zdravilo? Pauling zase pravi, da je prepozno začel z zdravljenjem v megadozah, ker so mu zdravniki prepozno diagnosticirali raka.

A ključno pri tej stvari je, da Pauling nikdar ni prejel Nobelove nagrade za medicino, na vitamin C pa je širša javnost postala pozorna leta 2013, ko so pri mednarodni neprofitni organizaciji Cochrane med 30 tisoč udeleženci iz celega sveta naredili eno največjih študij o učinkovitosti vitamina C. Ključna ugotovitev je, da bi morala vsaka ženska jemati 35 miligramov, moški pa 50 miligramov več vitamina C, kot je predpisana vrednost.

Dr. Pauling pa nam je vendarle zapustil pomembno iztočnico: kdo naj poje vsej eno limono na dan:

• kadilci
  
• ljudje na dieti (tisti zdravniški, kot tudi tisti, ki ste jo sami izbrali - ne skrbite, zaradi vitamina C se ne boste zredili)
  
• bolniki, ki imajo težave s pljuči
  
• ljudje, ki imajo težave s protinom (težave s sklepi)
  
• osebe s počasnim metabolizmom
  
• ljubitelji sladkih in mlečnih izdelkov
  
• osebe, ki imajo težave z ožiljem
  
• vsi starejši od 60 let

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.