Rumena začimba, ki jo znanost jemlje resno: kaj kurkuma zares zmore in zakaj brez popra nima smisla

Pred uvajanjem kurkume v večjih količinah se je vedno smiselno posvetovati z zdravnikom.

Predstavljajte si začimbo, ki so jo indijski zdravilci uporabljali že pred štirimi tisoč leti, danes pa o njej govorijo tudi znanstveniki na najuglednejših medicinskih fakultetah. To je zgodba kurkume – rumene korenike, ki je iz kuhinjske police prišla naravnost v laboratorije.

Ena od najinih bralk je pred časom delila izkušnjo: po letih blagih bolečin v kolenih je na priporočilo prijateljice v jedilnik redno vključevala kurkumo, pomešano s črnim poprom. Po nekaj mesecih je opazila, da so ji jutranja vstajanja lažja, bolečine pa manj izrazite. Tovrstne izkušnje niso znanstveni dokaz, se pa ujemajo s tem, kar kažejo tudi klinične raziskave, o katerih pišemo v nadaljevanju.

Kaj pravi znanost o kurkumi in kurkuminu

Kurkumin, glavna aktivna snov v kurkumi, je predmet na stotine kliničnih študij. Po podatkih ameriškega Nacionalnega centra za komplementarno in integrativno zdravje (NCCIH) se kurkuma že stoletja uporablja v kitajski, indijski (ajurvedski) in tajski tradicionalni medicini za prebavne težave, prehlade, kožne okužbe, bolečine v sklepih in jetrne težave.

Pri artritisu je dokazna podlaga razmeroma dobra. Sistematični pregled in metaanaliza 29 randomiziranih kliničnih raziskav z več kot 2.300 udeleženci je pokazala, da so odmerki kurkumina med 120 in 1500 mg dnevno izboljšali simptome pri različnih oblikah artritisa. Podobno je randomizirana, s placebom nadzorovana raziskava pri bolnikih z osteoartritisom pokazala izboljšanje bolečine in funkcije sklepov pri odmerku okoli 1000 mg kurkumina na dan – učinek je bil sicer blažji od ibuprofena, a je bila kurkuma pri kratkotrajni uporabi ocenjena kot varna.

Kurkuma in celjenje ran

Ljudsko izročilo kurkumo dolgo povezuje s hitrejšim celjenjem ran, kar podpira tudi novejši pregled kliničnih raziskav. Pregled 19 kliničnih raziskav je potrdil, da ima kurkumin protivnetne in protibakterijske lastnosti, ki lahko podpirajo celjenje kožnih poškodb – vendar avtorji poudarjajo, da so potrebne dodatne, večje raziskave, preden lahko kurkumo priporočimo kot samostojno zdravljenje ran.

Kaj o raku pravzaprav vemo

Kurkumin je eden najpogosteje raziskanih naravnih spojin na področju onkologije, a je pomembno biti tu posebej previden. Po podatkih ameriškega Nacionalnega inštituta za raka (NCI) raziskave zadnjih dveh desetletij nakazujejo, da kurkuminoidi vplivajo na več celičnih signalnih poti, kar odpira vprašanje njihove morebitne vloge pri nastanku in napredovanju raka. NCI hkrati jasno poudarja, da gre za dopolnilne (komplementarne) pristope, ki niso bili potrjeni kot samostojno zdravljenje raka in nikakor ne nadomeščajo konvencionalne onkološke obravnave.

Povedano drugače: kurkuma je zanimiva raziskovalna tema, ne pa zdravilo za raka. Kdor se sooča z rakavim obolenjem, naj se o dopolnilnih pristopih vedno pogovori z osebnim onkologom.

Kurkuma in možgani

Zanimanje vzbuja tudi vpliv kurkumina na kognitivno zdravje. Pregledni članek o kurkuminu in Alzheimerjevi bolezni povzema predklinične in zgodnje klinične podatke o morebitnem nevroprotektivnem delovanju, a raziskovalci opozarjajo, da so potrebne obsežnejše študije na ljudeh, preden je mogoče podati zanesljiva priporočila. Podobno velja za druge nevrološke teme, ki jih povzema pregled o kurkuminu pri nevroloških motnjah.

Kako kurkumo uporabljati, da telo izkoristi njene lastnosti

Kurkuma ima svoje muhe – kurkumin se namreč slabo absorbira, zato marsikdo njenih učinkov sploh ne opazi. Po nekaterih ugotovitvah lahko:

• kombinacija s črnim poprom (piperin) izboljša absorpcijo kurkumina;
• zaužitje skupaj z maščobami (na primer olivnim ali kokosovim oljem) poveča topnost aktivnih snovi, saj je kurkumin topen v maščobah;
• topla tekočina, na primer mleko ali rastlinski napitek, naredi kurkumo prijetnejšo za uživanje in je del tradicionalnega ajurvedskega pripravka "zlato mleko" – tovrsten napitek smo predstavili tudi v prispevku Kurkuma z mlekom za lahko noč.

Če vas zanima še kombinacija kurkume z drugimi začimbami, si lahko preberete tudi 3 sestavine, ki bodo skupaj spremenile svet, kjer smo raziskali sinergijo kurkume, popra in olivnega olja.

Koliko kurkume je varno in za koga ni primerna

Pri kurkumi, tako kot pri vsaki aktivni snovi, velja pravilo zmernosti. Manjše, kuhinjske količine (pol do ene čajne žličke na obrok) veljajo za varne pri večini zdravih odraslih. Kurkuma lahko zmanjšuje sposobnost strjevanja krvi, zato po podatkih NCCIH previdnost velja predvsem za:

• nosečnice in doječe matere,
• osebe, ki jemljejo zdravila za redčenje krvi,
• ljudi s težavami z žolčnimi kamni, saj kurkuma spodbuja izločanje žolča,
• osebe pred načrtovanimi operativnimi posegi.

Prehranski dodatki z visoko biološko razpoložljivostjo (koncentrirani ekstrakti) so lahko pri dolgotrajni uporabi obremenilni za jetra, zato jih je smiselno uporabljati le pod nadzorom zdravnika ali farmacevta.

Zgodba, vredna Indiane Jonesa

Prvi zapisi o kurkumi segajo približno štiri tisočletja nazaj, ko se je oblikovala ajurvedska medicina. Na Zahodu je dolgo veljala zgolj za eksotično sestavino curryja (mešanice približno 20 začimb), dokler leta 2006 ni ameriški časnik Wall Street Journal objavil članka o indijski prehrani, ki je pritegnil pozornost raziskovalcev. V naslednjih letih je sledil val znanstvenega zanimanja, danes pa je kurkumin ena najpogosteje preučevanih naravnih spojin na svetu – čeprav, kot poudarjajo raziskovalci, marsikaj o njenem delovanju v kombinaciji z drugimi živili še vedno ni pojasnjeno.

Zanimivo je tudi, da se barvilo iz kurkume skriva pod oznako E100 na marsikaterem živilskem izdelku – gre torej za snov, ki jo marsikdo uživa, ne da bi se tega sploh zavedal.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.