Pičila vas je osa ali čebela? Ne grabite za pinceto - ta napaka vas lahko stane več, kot mislite

Ali ste vedeli, da se je 50 % stoletnikov v življenju ukvarjalo s čebelarstvom? Da je čebelji strup lahko zdrav, je vedel že Hipokrat, ruski zdravnik Lukomskij, ki velja za očeta sodobne apiterapije pa je že leta 1864 poročal o uspehih zdravljenja revmatizma s čebeljim strupom.

Znano je tudi, da je strup os mnogo blažji, so pa lahko sršeni smrtno nevarni. Že dva pika sršena lahko povzročita mišični šok in zaustavitev srca.

Si pa pri vseh teh pikih zapomnite, da bliže možganom je mesto vboda, bolj nevarno je.

Če že pride do pika ene od teh žuželk, kako ravnati?

Če vam je zdravnik predpisal zdravila, se vsekakor držite njegovih napotkov, lahko pa poskusite tudi alternativne metode. Pri vseh je ključno, da najprej odstranite želo, če je ostalo v rani in šele potem začnite z "zdravljenjem". Žela nikar ne odstranjujte s pinceto, ker boste na tak način iz njega izstisnili še več strupa, pač pa uporabite noževo konico, ali celo nohte.

1. Strup nobene žuželke (tudi kače ne) ni termično obstojen, zato lahko njegov učinek močno zmanjšate, če na mesto vboda daste vroč obkladek. Če ste kje v naravi, pomaga, če za 5 minut na rano pritisnete vroč kamen, tudi avtomobilska pločevina, ali pregrete gume pridejo v poštev.

2. nekateri prisegajo na čebulo. Čebulo prerežite na pol in si jo 20 minut stiskajte na mesto pika.

3. Na mesto pika vsaj 5 minut pritiskajte tableto aspirina, lahko tudi lekadola. Aspirin bo zmanjšal bolečino, srbečice praktično ne bo, ne bo tudi vnetja in mehurja, ki nastane ob piku žuželk, metoda pa je primerna (ker je hitra) tudi za otroke. Poudariti pa moramo še, da je o zdravljenju pikov z aspirinom po spletu nebroj raziskav, ki govorijo, da gre samo za placebo efekt in, da ima aspirin enak učinek, kot če bi na rano dali kocko ledu.

Zato: dobro je poznati alternativne metode lajšanja bolečin po pikih, še bolje pa je, če do pikov ne pride.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.