
Domača sirotka z limono velja za eno najbolj spregledanih "stranskih produktov" v kuhinji – po nekaterih ugotovitvah lahko z zmernim uživanjem podpre delovanje jeter in imunski sistem, hkrati pa je presenetljivo nizkokalorična. V nadaljevanju razložimo, zakaj jo je vredno znova odkriti in kako jo pripravite doma.
Še preden so po policah trgovin zavzeli barvni napitki in prehranski dodatki v praških, je imela skoraj vsaka slovenska kmečka kuhinja svojo steklenico sirotke. Ostala je, ko so iz mleka naredili sir, pa so jo skoraj vedno postavili na hladno in jo pili po žlicah – "za jetra", so rekle babice, ne da bi sploh vedele, da bo znanost desetletja kasneje to trditev začela resno preučevati.
Ena izmed naših bralk je nekoč povedala, da je njena mama vsako pomlad "čistila kri" prav s sirotko – teden ali dva je vsako jutro spila kozarček, "da se telo spočije po zimi", kot je rekla. Takrat se ji je to zdelo zgolj babičin obred. Šele kasneje, ko je sama začela brati o sestavi sirotke, je razumela, od kod izvira ta stara navada – in jo je, milo rečeno, presenetilo, kako veliko hranilno vrednost skriva tekočina, ki jo večina nevede zlije v odtok.
Sirotka je tekočina, ki ostane, ko mleko strdimo – pri domači pripravi z limoninim sokom ali kisom, pri industrijski izdelavi sira pa z encimi. Sestavlja jo predvsem voda, vendar v njej ostane tudi del beljakovin iz mleka (predvsem t. i. sirotkine beljakovine), mlečni sladkor ter del mineralov in vitaminov, ki so se raztopili v tekočem delu mleka. Med minerali izstopajo kalij, kalcij, magnezij in fosfor, med vitamini pa B6, B2, B12, K in C. Pri tem velja, da je 1 dcl sirotke zelo nizkokaloričen napitek – po grobih ocenah okoli 24 do 26 kalorij, kar jo uvršča med najbolj "varčne" domače napitke. Več o sestavi in domači pripravi sirotke iz presežka pri izdelavi sira ali jogurta lahko preberete v prispevku Hvalospev sirotki – domači, ne kupljeni.
V zadnjih letih se je na področju prehranskih beljakovin iz sirotke (t. i. whey protein) nabralo precej raziskav, ki se osredotočajo predvsem na presnovo, jetra in imunski odziv – čeprav gre pri večini za študije na živalskih modelih ali manjših kliničnih vzorcih, zato jih velja jemati kot obetavne smernice in ne kot dokončne zdravstvene nasvete.
Raziskovalci s Suleyman Demirel univerze v Turčiji so na podganjem modelu ugotovili, da je dodajanje sirotkinih beljakovin k prehrani z veliko maščob in fruktoze zmanjšalo poškodbe jeter v primerjavi s skupino, ki sirotkinih beljakovin ni prejemala – objavljeno v reviji PLOS ONE. Podobno smer kažejo tudi novejši pregledi: znanstveni preglednik, ki povzema dosedanje študije o sirotkinih beljakovinah pri presnovno pogojeni maščobni bolezni jeter (t. i. MASLD), navaja sirotko kot dostopno in cenovno ugodno prehransko intervencijo, ki bi lahko pripomogla pri obvladovanju te vse pogostejše bolezni – objavljeno v reviji dostopni na NIH/PMC.
Kar zadeva imunski sistem, sistematični pregled in metaanaliza, objavljena leta 2023, poroča, da je uživanje sirotkinih beljakovin pri starejših odraslih pomembno znižalo raven vnetnega označevalca IL-6 – objavljeno v reviji dostopni na NIH/PMC. Po drugi strani pa novejša metaanaliza iz leta 2025, objavljena v reviji Nutrition Reviews, opozarja, da rezultati niso enotni – pri nekaterih skupinah preiskovancev učinka na vnetne dejavnike niso zaznali, kar kaže, da je odziv telesa lahko zelo individualen. Zanimivo je tudi, da je sistematični pregled iz leta 2025 o morebitnem protirakavem delovanju sirotkinih beljakovin, objavljen v reviji International Journal of Molecular Sciences, povzel 24 raziskav in ugotovil, da bi sirotkine beljakovine lahko delovale podporno pri nekaterih mehanizmih celičnega stresa – pri čemer gre pretežno za predklinične študije, zato so potrebne nadaljnje klinične raziskave na ljudeh, preden bi lahko o tem govorili kot o dokazanem učinku.
Povedano drugače: sirotka ni čudežno zdravilo, kot so jo včasih opisovali, je pa živilo z zanimivim hranilnim profilom, ki si ga znanost šele temeljito ogleduje – in dosedanje ugotovitve so vsekakor spodbudne.
Liter mleka zavrite. Ko začne mleko vreti, dodajte sok ene limone, odstavite s štedilnika in počakajte, da se mlečni del loči od tekočine. Zelenkasto tekočino prelijte v stekleno steklenico in jo dajte v hladilnik.
S sirotko ni treba pretiravati. Dovolj je, če v 1 dcl vode zmešate približno 1/2 dcl sirotke in jo popijete pred obrokom. Pri tem velja upoštevati, da so jetra eden redkih organov v telesu, ki se lahko delno regenerirajo, in imajo ključno vlogo pri presnovi ter razstrupljanju telesa. Pri uvajanju sirotke v prehrano je priporočljivo začeti postopoma – sploh če ima nekdo občutljiv prebavni sistem – ter se ob tem na splošno izogibati pretirano mastni hrani, alkoholu in cigaretam, ki dodatno obremenjujejo jetra.
Pri rednem uživanju sirotko nekateri povezujejo tudi z blagim učinkom na telesno težo, saj naj bi dajala občutek sitosti – to je lahko še posebej koristno za tiste, ki radi izpustijo zajtrk in se zato kasneje čez dan prenajedo. Gre za izkušnjo, ki jo poročajo posamezniki, znanstveno pa je še premalo raziskana, zato je bolje, da jo razumemo kot možno dodatno korist, ne kot zagotovljen učinek hujšanja.
S sirotko je povezana tudi zanimiva zgodovinska anekdota. Pred drugo svetovno vojno so premožnejši obiskovalci radi potovali v Švico, kjer so jim ponujali lepotne in sproščujoče kopeli v sirotki. Po vojni je tovrstna ponudba skoraj povsem izginila, v zadnjem desetletju pa znova oživlja – tokrat podprta s sodobnimi kozmetičnimi raziskavami o blagodejnem učinku mlečnih beljakovin na kožo.
In še nasvet za konec: doma narejena sirotka iz preverjenega domačega mleka je po sestavi praviloma bolj "čista" od kupljene, industrijsko pridelane različice, saj pri domači pripravi ne uporabljate dodatnih pospeševalcev ali trdilcev. Če vas zanima primerjava med domačo in kupljeno sirotko ter dodatni nasveti za uporabo, si oglejte tudi prispevek Hvalospev sirotki – domači, ne kupljeni.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:
