Zakaj Slovenci ne zaupamo zdravnikom in iščemo rešitve sami?

Ko so danes objavili vest, da Ministrstvo za zdravje umika poročilo o nepravilnostih na onkološkem inštitutu, mi je tovrstno pranje perila na očeh javnosti dvignilo pritisk do te mere, da sem se odločila z vami deliti svoja opažanja.

Letos spomladi smo se s sodelavci odločili, da vsebine iz portala Vem, kaj jem poskusimo ponuditi tudi v nemškem jeziku. Testno, seveda. Nastal je portal RundGesund.com. Nismo veliko razmišljali: uporabili smo uveljavljeno celostno podobo Vem, kaj jem, se izdatno naslonili na skupnost zainteresiranih uporabnikov po Facebooku in celo vsebine smo objavljali ob isti uri v slovenskem in nemškem jeziku.

Kmalu je bila razlika več kot očitna!

Nemško govorno področje (Švica, Avstrija, Nemčija) je 48-krat večje od slovenskega (skupaj 96 milijonov ljudi). Imajo bistveno višje prihodke, višji standard, države so bolj urejene ...

Po treh mesecih se je nemalokrat zgodilo, da je bila branost slovenskih prispevkov tudi do 10-krat višja, kot nemških. Slovence zanimajo težke teme: rakava obolenja, sladkorna, težave z ožiljem, jetri, ledvicami, trebušno slinavko, ščitnico ... Med najbolj branimi so očiščevalne diete, nasveti za post in bližnjice, kako ozdraviti neozdravljive bolezni (na tem mestu moram izpostaviti prispevek Od 10.000 bolnikov za rakom so umrli samo štirje).

Nemce, Avstrijce in Švicarje bolj zanimajo teme o hujšanju, kako vzdrževati kondicijo in ostati fit, nasveti za beljenje zob ... Nemci se veliko več ukvarjajo sami s sabo, z izgledom, zdravljenje težkih bolezni pa prepuščajo stroki.

To si lahko razložim samo na en način: Nemci zaupajo v svoj zdravstveni sistem in ne čutijo nobene potrebe po alternativah. Da je temu res tako, so najboljši dokaz homeopati, ki so v razvitih državah Evrope nekaj povsem običajnega.

Bodoči odjemalci medicinskih storitev v Sloveniji (vsi bomo enkrat prišli na vrsto) s strahom zremo v ljudi v belih haljah, kako se utapljajo v birokraciji, kako obračunavajo z nadrejenimi in med sabo, kako težko sprejemajo metode, ki so za večino naših sosedov sprejemljive, za nas pa ne ... Potem pa nam še mediji pod nos molijo poročilo o strahotah na onkologiji, o nehumanih umiranjih, o malomarnostih na delovnih mestih ... Dr. Erik Brecelj je v nekem intervjuju lepo dejal: "Slovenci se ne bojimo umreti, bojimo se umiranja."

To svoje razmišljanje bi srčno rada zaključila z optimistično mislijo, a so številke neizprosne. Obisk portala Vem, kaj jem že vrsto mesecev konstantno raste. Saj bi se ob tem veselila, a kaj, ko to pomeni, da vedno več Slovencev ne zaupa sistemu od katerega bodo nekoč odvisni naši zadnji dnevi.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.