Ko je geokemičarka Jane Plant črtala mleko, so tumorji začeli izginjati – kaj se je dejansko zgodilo?

Pet bitk z rakom v šestih letih, nova zatrdlina in zdravniki, ki niso več obljubljali veliko. Tako je bilo leta 1993 videti življenje ene najuglednejših britanskih znanstvenic. Potem je naredila korak, ki se je takrat zdel skoraj nezaslišan: iz jedilnika je črtala vse mlečne izdelke. Nekaj tednov pozneje so bili izvidi občutno boljši. Je odkrila nekaj, kar je stroka spregledala – ali pa gre za zgodbo, ki se je s prepisovanjem po spletu počasi spremenila v mit? Odgovor je, kot pogosto, nekje vmes.

"Prebrala sem o Jane Plant in hotela takoj vreči vse iz hladilnika"

Ena od naših znank je pred nekaj leti izvedela, da ima raka dojke. Že prvi teden je na spletu naletela na zgodbo o Jane Plant in se odločila, da bo iz hiše izginilo vse, kar ima opraviti z mlekom – od jogurta do parmezana. "Imela sem občutek, da je to edina stvar, ki jo lahko naredim sama," nam je zaupala. Na srečo je o tem spregovorila s svojo onkologinjo, ta pa jo je napotila h kliničnemu dietetiku. Skupaj so sestavili jedilnik, s katerim je mleko zmanjšala, a je še vedno dobila dovolj kalcija, beljakovin in vitamina D. Zdravljenje je opravila v celoti. "Najbolj mi je pomagalo, da sem imela občutek nadzora – ampak skupaj z zdravniki, ne mimo njih," pravi danes. Prav v tem stavku se skriva tudi bistvo zgodbe Jane Plant, ki se ga pri prepisovanju po spletu pogosto pozabi.

Kdo je bila Jane Plant?

Ko je imela Jane Plant 42 let, so ji diagnosticirali raka na dojki. Takrat je pomislila, da je z njeno znanstveno kariero konec in tudi, da bo zdravje šlo še samo navzdol. A zgodilo se je ravno nasprotno.

Jane Plant ni bila kdorkoli. Bila je geokemičarka, dolgoletna raziskovalka in nazadnje glavna znanstvenica Britanskega geološkega zavoda (BGS) ter zaslužna profesorica geokemije na Imperial College London. Leta 1997 je za prispevek k znanosti prejela britansko odlikovanje CBE. Kot piše v njenem spominskem zapisu Geološkega društva v Londonu, se je rak pri njej prvič pojavil leta 1987, do leta 1993 pa se je vrnil že večkrat. Kljub zahtevnemu zdravljenju – več operacijam, obsevanju in kemoterapiji – prognoza ni bila dobra.

Prav v času, ko je Jane preživljala najtežje trenutke, se je njen mož, tudi sam geolog, vrnil s službene poti po Kitajskem. Tam je med drugim naletel na podatek, da imajo Kitajke bistveno manj raka dojke kot ženske na Zahodu. Razlog naj bi se skrival prav v prehrani.

Ali je res, da na Kitajskem raka dojke skoraj ne poznajo?

Ne. Ta trditev, ki se v različnih različicah te zgodbe pogosto pojavlja, ne drži. Res je, da je bila pogostost raka dojke v Aziji v preteklosti precej nižja kot v Evropi in Severni Ameriki. Toda rak dojke je danes tudi na Kitajskem med najpogosteje odkritimi raki: po podatkih Univerze v Oxfordu tam vsako leto odkrijejo okoli 368.000 novih primerov. Razlike med državami so posledica številnih dejavnikov – od dednosti, števila porodov in dojenja do telesne teže, gibanja, alkohola, presejalnih programov in seveda prehrane.

Ne to, kar jedo – ampak česa ne jedo

Zakonca Plant sta vso energijo vložila v proučevanje jedilnikov, vendar rešitve po njunem prepričanju nista našla v tem, kaj Kitajci jedo, pač pa v tem, česa ne.

Po nekaj mesecih proučevanja sta prišla do zaključka, ki se jima je zdel očiten: tradicionalna kitajska prehrana skoraj ne vsebuje mleka in mlečnih izdelkov. Jane Plant je krivca iskala predvsem v hormonih, ki jih vsebuje kravje mleko, in v rastnem dejavniku IGF-1. Za ta dejavnik je menila, da bi lahko spodbujal rast hormonsko odvisnih rakov, kot sta rak dojke in prostate. Povezavo med mlekom in rakom dojke je primerjala s povezavo med kajenjem in pljučnim rakom – kar je bila zelo drzna trditev, ki je stroka ni sprejela.

Za Kitajce namreč velja, da so po otroštvu tradicionalno pili zelo malo mleka in skoraj niso jedli mlečnih izdelkov. Razlike so še danes velike: po podatkih, ki jih navaja raziskava v reviji BMC Medicine, je bila letna poraba mleka na prebivalca na Kitajskem leta 2013 okoli 33 kilogramov, v Evropi pa več kot 200 kilogramov. Poleg tega je za Kitajce znano, da pri hrani tradicionalno ne pretiravajo. Njihov način prehranjevanja prisega na majhne in raznolike porcije, z veliko zelenjave, stročnic, soje in riža. Predvsem za mlečne izdelke med Kitajci velja prepričanje, da na Zahodu pretiravamo – in nekaj resnice je v tem, saj zmernost velja za vsako živilo.

Laktoza, intoleranca in alergija – trije pojmi, ki jih radi zamešamo

V starejših različicah te zgodbe je bilo mogoče prebrati, da je mleko glavni vzrok alergij pri približno 70 odstotkih prebivalstva. To ne drži in meša dva povsem različna pojava.

Laktozna intoleranca pomeni, da telo po otroštvu proizvaja manj encima laktaze, zato mlečni sladkor laktozo slabše prebavlja. Po ocenah strokovne literature to velja za približno dve tretjini odraslih na svetu, v vzhodni Aziji za veliko večino, v severni in zahodni Evropi pa precej manj. Posledica so napihnjenost, krči ali driska – nevarno pa to ni. Več o tem, kdo mleko dobro prenaša in kdo ne, smo pisali v članku Kozarec mleka: kdo ga sme in kdo ga ne sme piti ter kdaj je pravi čas zanj?

Alergija na mleko pa je odziv imunskega sistema na mlečne beljakovine (kazein in sirotkine beljakovine) in se pojavlja precej redkeje, najpogosteje pri dojenčkih in majhnih otrocih, ki jo pogosto prerastejo. Nobeno od obeh stanj samo po sebi ni povezano z rakom.

Šest tednov pozneje: kaj so pokazali izvidi?

Gospa Plant je kmalu po tem odkritju, še v času kemoterapije, povsem črtala mleko in vse mlečne izdelke. Po šestih tednih so zdravniki ponovili preglede. Po njenem pričevanju se je bolezen očitno umikala – zatrdlina je bila mehkejša in občutno manjša. Zdravniki so uspeh pripisali kemoterapiji, Jane pa je bila prepričana, da je k temu odločilno pripomogla sprememba prehrane.

Kdo je imel prav? Po pravici povedano, tega ne bo nikoli mogoče z gotovostjo reči. Ko bolnik hkrati prejema kemoterapijo in spremeni prehrano, ni mogoče ločiti, kaj je prispevalo koliko. Prav zato zdravniki in znanstveniki posameznih zgodb – pa naj bodo še tako navdihujoče – ne štejejo za dokaz.

Zgodba ima tudi nadaljevanje, ki ga spletni prepisi običajno izpustijo. Jane Plant ni ozdravela "brez operacije, le s kitajsko dieto". Za seboj je imela več operacij, obsevanje in kemoterapijo, sama pa je bolnikom izrecno svetovala, naj se zdravijo po priporočilih zdravnikov in prehrano spremenijo ob zdravljenju, ne namesto njega. Bolezen ji je nato res dolgo mirovala. Leta 2000 je izdala knjigo Your Life in Your Hands (Življenje v vaših rokah), ki je po podatkih Združenja uporabnih geokemikov prodana v okoli dveh milijonih izvodov in prevedena v 25 jezikov. Nekaj let pred smrtjo pa se je rak vrnil. Jane Plant je umrla 4. marca 2016, stara 71 let, zaradi krvnega strdka po kemoterapiji, kot navaja tudi njen življenjepis.

Njen primer je zato "skoraj" čudež – skoraj zato, ker za njim stoji tudi sodobna medicina. Nekaj resnice pa je v razmisleku, da na Zahodu težko razumemo azijsko filozofijo prehranjevanja z majhnimi porcijami, veliko rastlinske hrane in zmernostjo. Morda zato, ker imamo v pra-spominu lakote in pomanjkanja, obilje na krožniku pa nam še vedno pomeni varnost in uspeh.

Kaj o mleku in raku dojke pravi današnja znanost?

Stroka v primeru Jane Plant ni bila prepričana, da ima opustitev mlečnih izdelkov tako velik vpliv, in njenih idej uradna medicina nikoli ni sprejela. Vprašanje pa je ostalo odprto in raziskovalci ga proučujejo še danes. Slika je zanimivo razdeljena:

Raziskave, ki opozarjajo na možno povezavo. Ameriška raziskava, objavljena leta 2020 v reviji International Journal of Epidemiology, je skoraj osem let spremljala okoli 53.000 žensk iz skupnosti adventistov. Pri tistih, ki so pile več kravjega mleka, so opazili večje tveganje za raka dojke, pri siru in jogurtu pa pomembne povezave niso našli. Avtorji so poudarili, da ima mleko tudi pozitivne prehranske lastnosti in da so potrebne nadaljnje raziskave. Leta 2022 je raziskava v reviji BMC Medicine, v kateri so raziskovalci Univerze v Oxfordu in Pekinške univerze 11 let spremljali več kot pol milijona Kitajcev, pokazala, da je bilo redno uživanje mlečnih izdelkov povezano z nekoliko večjim tveganjem za raka jeter in raka dojke pri ženskah. Vodilna avtorica raziskave je ob tem opozorila, da samo na podlagi teh rezultatov ne bi bilo pametno zmanjševati uživanja mlečnih izdelkov brez nadomestnih virov beljakovin, vitaminov in mineralov.

Stroka, ki svari pred prehitrimi zaključki. Britanska organizacija Cancer Research UK navaja, da v največjih in najkakovostnejših raziskavah ni dosledne povezave med mlečnimi izdelki in večjim tveganjem za raka. Hormoni, kot sta IGF-1 in estrogen, so v mleku prisotni v zelo majhnih količinah v primerjavi s tistimi, ki jih telo proizvaja samo. Obstajajo pa dobri dokazi, da mlečni izdelki zmanjšujejo tveganje za raka črevesa. Statistiki so ob kitajski raziskavi opozorili še na eno past: ljudje, ki so pili več mleka, so pogosteje živeli v mestih in bili bolje izobraženi, zato se je težko prepričati, ali za razlike stoji mleko ali drugačen način življenja.

Mlečni izdelki tudi niso vsi enaki. O tem, zakaj sir v raziskavah pogosto izpade bolje od mleka, smo pisali v članku Sir vas morda varuje, mleko pa ne – kaj pravzaprav vemo o mlečnih izdelkih in zdravju?, o koristih zmernega pitja mleka pa v prispevkih Kozarec mleka na dan: kaj se v resnici zgodi z vašimi kostmi, mišicami in srcem? in Kozarec mleka in skodelica jogurta: dve navadi, ki ju vsakdan zamenjuje za preventivo pred sladkorno boleznijo tipa 2.

Kaj lahko iz te zgodbe vzamemo za svoj krožnik?

Kot prehranski strokovnjaki iz zgodbe Jane Plant ne bi izluščili sporočila "mleko je strup", temveč nekaj bolj uporabnega:

1. Zmernost je pomembnejša od popolne prepovedi. Zmeren vnos mlečnih izdelkov, s poudarkom na fermentiranih (jogurt, kefir, sir), se po trenutnem znanju lahko dobro vključi v uravnoteženo prehrano. Kdor mleka ne prenaša dobro, ima na voljo mleko brez laktoze, jogurt in trde sire, ki vsebujejo zelo malo laktoze. Ena od naših bralk, ki je leta trpela zaradi napihnjenosti, nam je pisala, da ji je prav prehod na izdelke brez laktoze "vrnil jutranjo kavo z mlekom".

2. Če mleko opustite, ga nadomestite pametno. Mleko je pomemben vir kalcija, beljakovin, joda in vitaminov B2 in B12. Dobra nadomestila so s kalcijem obogatene rastlinske pijače, tofu, zelenolistna zelenjava in mandlji. Soja, ki je na azijskem jedilniku stalnica, je ob tem zanimiva tudi sama po sebi – več v članku Kako veste, kdaj morate v svojo prehrano vključiti več soje?

3. Poglejte celoten krožnik, ne le enega živila. Tradicionalna azijska prehrana ni "varovalna" zato, ker nima mleka, ampak ker je bogata z zelenjavo, stročnicami in vlakninami, porcije pa so zmerne. Podobno velja za sredozemsko prehrano – o raziskavi, ki je sredozemsko prehrano z deviškim oljčnim oljem povezala z manjšo pojavnostjo invazivnega raka dojke, smo pisali v članku Žlica olivnega olja zjutraj: stara navada, za katero zdaj govori tudi znanost. Zanimiva so tudi živila, bogata z lignani in sulforafanom, o katerih si lahko preberete v prispevkih Malo seme, velika moč: zakaj je laneno seme pravo prehransko superživilo? in Detoks brez čudežev: 11 živil, ki telesu res pomagajo – in zakaj strokovni detoks programi ne delajo tega, kar obljubljajo. Katerim živilom pa velja nameniti več previdnosti, preberite v članku Pet živil, pri katerih vas znanost opozarja na zmernost.

4. Prehrana dopolnjuje zdravljenje, ne nadomešča ga. To je sporočilo, ki ga je zagovarjala tudi Jane Plant sama. Če se zdravite zaradi raka, vsako večjo spremembo prehrane prej uskladite z onkologom in kliničnim dietetikom. V Sloveniji je za to na voljo strokovna pomoč na Onkološkem inštitutu Ljubljana in na onkoloških oddelkih bolnišnic, med drugim v UKC Maribor. Mleko lahko vpliva tudi na delovanje nekaterih zdravil, o čemer smo pisali v članku Mleko in zdravila: kombinacija, ki jo marsikdo podcenjuje.

5. Najboljša zaščita ostaja zgodnje odkrivanje. Rak dojke je najpogostejši rak pri ženskah tudi v Sloveniji, odkrit zgodaj pa je dobro ozdravljiv. Redno samopregledovanje dojk (več o tem na RTV SLO in na portalu GOV.SI) in odziv na vabilo v državni presejalni program DORA naredita več kot katerakoli dieta.

Zakaj zgodba Jane Plant še vedno ganljivo nagovarja

Tuji mediji so se dolgo spraševali, ali sta zakonca Plant (nevede?) odkrila zdravilo proti raku dojke. Danes lahko z gotovostjo rečemo, da zdravila nista odkrila. Sta pa odprla pomembno vprašanje o vplivu prehrane na hormonsko odvisne rake, na katero znanost še išče odgovor. Jane Plant je pokazala, kako pomembno je, da bolnik ne ostane le pasivni prejemnik zdravljenja, temveč tudi sam išče, sprašuje in skrbi zase – v sodelovanju z zdravniki. To je sporočilo, ki velja za vse nas, ne glede na to, ali imamo v hladilniku mleko ali ne.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.