Tihi tat energije: zakaj vam kava po kosilu ukrade železo in kako pomanjkanje tega minerala povzroča utrujenost

Železo spada med najpomembnejše elemente v človeškem organizmu, ker skrbi za prenos kisika do celic. Če vam primanjkuje železa, se boste počutili utrujeni, zadihani, dobili boste povišan srčni utrip, celo vrtoglavico. Človek na dan potrebuje od 10 do 30 mg železa (odvisno od starosti, konstitucije in spola), zagotovimo pa ga lahko samo s hrano. Zanimivo je še, da ženske potrebujejo za 30 % več železa, kot moški, ker ga zaradi ženskih bolezni tudi več izgubijo.

Kako do železa?



Največ železa najdemo v rdečem mesu v govedini, kozjem mesu, svinjini, jagnjetini, pa tudi v jetrih, ribah, školjkah ... Poznamo dve vrsti železa in sicer železo živalskega izvora, ki je v telesu hitro topno, in železo rastlinskega izvora, ki pa potrebuje veliko vitamina C in pa predvsem vitamine skupine B (B1, B3, B6 in B12 - vsega tega je največ v slivah in jajcih). Problem nastane, ker imate lahko dovolj teh vitaminov, a jeste hrano s premalo železa (to velja za vsejedce in vegetarijance). Spomnimo se samo marketinških akcij o nevarnostih rdečega mesa.

Več študij je namreč dokazalo, da rdeče meso škodi srcu, povzroča rane na črevesju, viša holesterol, škoduje jetrom, kopiči maščobne obloge na stenah žil ...

Druge raziskave, ki se ukvarjajo z drugačnimi boleznimi, ugotavljajo ravno nasprotno, kako je rdeče meso pomembno v našem življenju.

Znanstveniki so se odločili, da je za odraslega človeka priporočena dnevna vrednost vnosa 70 gramov, kar je enako dvema rezinama slanine. Vse kar je več, ali manj, je škodljivo.

In še nekaj ... Slabokrvnost lahko povzročijo tudi zaviralci topnosti železa, ki pa so čaj, kava, sladkor, mlečni izdelki. Zato je pomembno, da te stvari zaužijemo 2 uri pred, ali po obroku. če torej po kosilu spijete skodelico kave, ste si, vsaj kar se železa in slabokrvnosti tiče, naredili medvedjo uslugo.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.