Skrivnost zdravih sklepov: mineral, ki ga večina prezre, a ga vaše telo nujno potrebuje

Glukozamin je eden od osnovnih gradnikov hrustanca in igra pomembno vlogo pri oblikovanju površine sklepov, krepi kite in vezi, ustvarja sklepno tekočino, povečuje gibljivost sklepov, preprečuje vnetja ...

Problem s sklepi je v zimskih mesecih še posebej velik, ker naše telo zaradi manjše izpostavljenosti soncu proizvede manjše količine vitamina D, ki je neposredno povezan z absorpcijo glukozamina v organizem.

Dejstvo je, da v starosti s hrano ni več mogoče doseči zadostne količine glukozamina, zato v primeru, ko se pojavijo bolečine, je potrebno razmišljati tudi o prehranskih dodatkih, ki pa jih je treba jemati vsaj 3 do 6 mesecev. Sicer je na trgu več vrst pripravkov (od kapsul, gelov, krem in losjonov), med sabo pa se razlikujejo po stopnji absorpcije. Ne pozabit, da 70 % glukozamina telo potrebuje za hrbtni hrustanec in zato samo masiranje obolelega sklepa nima celovitega učinka.

Če imate težave s sklepi vam priporočamo hrano bogato s kalcijem, magnezijem in beljakovinami, ki prispevajo k vzdrževanju mišične mase. Pri prehrani pa je zelo pomemben tudi mangan. In pa seveda voda.

Na dan morate popiti vsaj 8 kozarcev vode!

Mangan najdemo v živilih rastlinskega izvora, potreben pa je pri številnih telesnih reakcijah. Organizem varuje pred nevarnimi prostimi radikali, potreben pa je tudi za zdrav hrustanec. Iz hrane, ki jo zaužijemo, se v tankem črevesu absorbira približno 2 % mangana, nekoliko višja pa je absorpcija iz kravjega mleka (od 2,4 do 8 %). V telesu se mangan shranjuje v jetrih, kosteh, trebušni slinavki in ledvicah, v celicah pa v mitohondrijih. Pomanjkanje mangana povzroča pri otrocih zaostalo rast. Pri odraslih lahko pride do okvar sklepov in zlomov kosti. Nastanejo lahko tudi motenje v presnovi maščob in ogljikovih hidratov.

Predvsem za starejše in vse s težavami s sklepi je zelo priporočljivo redno jemanje kapsul, kjer sta združena glukozamin in mangan.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.