Žvečilni gumi, ki je skoraj uničil mlado življenje: kako navadna razvada postane skrita past za zdravje

Te dni so se tuji mediji razpisali o Angležu Chrisu Cullenu iz Londona, ki so mu zdravniki pred dvema letoma predpisali diagnozo: depresija. Več kot eno leto so ga zdravili z množico zdravil, obiskal je 15 zdravnikov, torej 15 različnih mnenj, njegovo zdravje pa je vidno pešalo, čeprav je imel Cullen samo 28 let in bi moral biti na višku aktivnosti.

Ker so težave res postale neznosne (Cullen na koncu zaradi vrtoglavice in bolečin v hrbtenici ni mogel voziti niti kolesa), je veliko zdravnikov dvignilo roke. Vse je kazalo, da za primer mladega Angleža ni rešitve.



Januarja lani pa se je ekipa zdravnikov le opogumila in Cullena operirala. Diagnoza je bila temporomandibularni sindrom oziroma disfunkcija, ki je najpogostejša napaka čeljusti, lahko pa nastane z žvečenjem žvečilnega gumija in pretiranega brušenja zob, še posebej ponoči.

Danes, leto dni po posegu, je Cullen zdrav. Vsak premik čeljusti je namreč v Cullenovem telesu dražil živčevje, v možgane so prihajali napačni impulzi, mladenič pa je dobival strahotne glavobole. To je prišlo tako daleč, da so se začeli pojavljati celo znaki osteoporoze, revmatoidnega artritisa, ušesni živec je imel neprestano vnet (tisti, ki ste že imeli vnetje ušesa veste, kakšne bolečine so to), deformiral se je celo njegov obraz.

Cullen priznava, da je žvečil žvečilni umi od nekdaj. Tudi ponoči. Že kot otrok se ni mogel upreti sladkemu okusu, ko pa je odraščal, se je vse bolj obračal k žvečilnim z "osvežujočimi" okusi. Danes priznava, da so za njegovo slabo zobovje krivi "osvežilci" daha, neprestana vnetja živcev pa so samo posledica pretiranega žvečenja.

Danes, ko je Cullenovo zdravje stabilno, se šele vidi na kaj vse je vplivalo pretirano žvečenje.

In še en podatek: od januarja 2013 je bilo samo v Angliji 13 podobnih primerov. Dobro je to, da zdravniki zdaj vedo, kako zdraviti to bolezen, zaskrbljujoče pa naraščanje tovrstnih težav predvsem med mladimi.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.