Ko se vrnete z dopusta, vam telo lahko zaračuna račun – in to precej hitro

Pri angleški družbi Travelex so naredili raziskavo o počutju delavcev, ki so se vrnili iz dopusta. V raziskavi je sodelovalo 2000 Evropejcev, skoraj polovica pa je potarnala, da se po dopustu kak teden, ali dva težje skoncentrirajo, kot pred dopustom. Ko so odgovore primerjali še z dejstvi o bolniških izostankih, so prišli do zaskrbljujočih ugotovitev.

Kar četrtina jih v roku 30 dni po dopustu zboli. Od tega je približno 60 % moških in 40 % žensk. Manjkajo nekaj dni, morda kak podaljšan vikend, večinoma pa gre za bolezni, ki so psihičnega izvora. Odgovori so namreč pokazali, da v tem času ljudje pogosto razmišljamo o prihodnjem dopustu in živimo v sanjskem svetu brez služb in neskončnimi počitnicami.

Poleg tega je več kot polovica vprašanih opazno bolj egoistična in ji ni mar za družino (pomemben je samo njihov dopust), tudi število manjših prometnih nesreč se poveča, v porastu je prodaja alkohola ... Pri ženskah podopustniški sindrom prepoznate tako, da nekatere še naprej hodijo po trgovinah in nakupujejo poletno garderobo z izgovorom, da je to za naslednje leto.

Kakšna je rešitev?

Nekatere tuje multinacionalke se težav podopustniškega sindroma že zavedajo, pa zato svoje poslovanje prilagajajo upočasnjenemu poletnemu tempu. Poleg tega raziskovalci ugotavljajo, da v povprečju potrebuje človek 17 dni, da se resnično otrese službenih skrbi in šele potem začne s pravim dopustom. To pomeni, da bi morali dopusti trajati vsaj 3 tedne, zaradi nadomestnih zaposlitev in obračunov pa kar cel mesec.

V oddelkih, kjer gre več sodelavcev hkrati na dopust, je podopustniški sindrom manjši, žal pa je prav takšna tudi produktivnost (očitno si kolegi med sabo izmenjujejo počitniške izkušnje).

Za konec pa še ne nepomembno dejstvo: najboljša dneva za začetek in konec dopusta sta četrtek in sreda. Najslabše je, če je vaš prvi dan po dopustu ponedeljek.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.