Kislo zelje: zimski varuh zdravja, ki skriva več, kot si mislite

Zime si brez zelja ne moremo zamisliti. Lahko ga uporabimo v omaki, juhi, solati, še posebej zdravo pa je kisano zelje. najboljša lastnost zelja je, da ima malo kalorij in veliko koristnih snovi: največ je vitaminov C, A, B1 in B2, od mineralnih snovi pa kalcija in kalija.

To pa še ni vse!

Zelje vsebuje veliko mlečnokislinskih bakterij, ki pomagajo pri uravnavanju črevesne flore. Poleg tega zelje blaži želodčne težave, uravnava metabolizem in stimulira odstranitev toksinov (čiščenje telesa).

Zelje tudi pomirja in pomaga pri premagovanju stresa, hkrati pa krepi srčno mišico in kosti, pomaga pri izgradnji rdečih krvnih celic, premaguje slabokrvnost, nespečnost, nervozo, depresijo ...

Slabo kisano zelje je lahko tudi nevarno

Pravilno kisanje zelja ni tako enostavno, kor se zdi in, kot bi lahko sklepali po številu pridelovalcev kislega zelja. Zelje, ki smrdi po plesni in gnilobi, je premehko, preslano, močno prekislo, dobi pa značilno rožnato barvo. Tako zelje ne samo, da ni pravilno skisano, ima lahko povsem nasprotne učinke od zgoraj naštetih.

Zdravo kislo zelje je namreč bledo rumeno, mehko, a še hrustljavo, predvsem pa je pomemben vonj, ki mora prijetno dišati po kislem. Če vam vonj ne ustreza, takega zelja nikar ne jejte.

Star recept pravi, da je 10 minut pred vsakim obrokom dobro pojesti žlico ali dve slanice (tekočine v kateri se je kisalo zelje). To vam bo uredilo prebavo in še skrčilo želodec, da boste prej siti. Tudi zaradi tega je zelje pogosto na seznamu različnih shujševalnih diet.

Sicer pa več o zelju najdete v prispevku Kdo bolje premaguje kašelj: žajbelj ali zelje. Na presenečenje mnogih je zelje še bolj zdravo od pregovorno zdravega žajblja.

Še to ...

Kisanje zelja spada med tradicionalna slovenska opravila, vendar so s kisanje pri nas prvi začeli v okolici Ljubljane in to šele v 18. stoletju. Tako zelo tradicionalno torej le ni.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.