
Hormonske spremembe, postopna izguba mišic in manj gibanja lahko po 40. letu skupaj prispevajo k pridobivanju teže – a raziskave nakazujejo, da to ni neizogibno in da imamo v rokah preprosta, preverjena orodja, s katerimi lahko telo ohranimo v dobri formi.
Ni ti treba jesti več kot pri tridesetih, da bi se tehtnica premaknila navzgor. Dovolj je, da ješ enako – medtem ko se v telesu tiho spreminjajo hormoni, mišice počasi tanjšajo, dnevni koraki pa se iz leta v leto krčijo. Kilogrami se po 40. letu ne nalagajo sami od sebe: telo ti pošilja sporočilo. Težava je le v tem, da ga večina žensk prebere narobe – kot obsodbo, namesto kot navodilo.
Znanka, profesorica, ki je bila vse življenje vitka, nam je pripovedovala, kako je pri 46 letih v dveh letih pridobila skoraj šest kilogramov, "čeprav nisem spremenila ničesar". Najprej je začela jesti manj – in bila je le še bolj utrujena in lačna, kilogrami pa so ostali. Preobrat je prišel šele, ko ji je fizioterapevtka ob težavah s hrbtom predlagala dvakrat tedensko vadbo za moč. "Po pol leta je tehtnica pokazala le dva kilograma manj, a hlače so mi bile spet prave in prvič po dolgem času nisem bila popoldne izčrpana," pravi. Njena izkušnja lepo povzema bistvo tega članka: ne gre samo za število na tehtnici, ampak za to, iz česa je telo sestavljeno.
Ženske se po 40. letu pogosto sprašujemo: ali je naravno, da pridobivamo? Ali je to mit ali resnica? In: kaj lahko naredimo, da se pridobivanje ne zgodi?
Res je, da obstaja več dejavnikov, zaradi katerih se telo spreminja. A to ne pomeni, da nimaš nobene moči nad tem. Obsežna ameriška raziskava SWAN (Study of Women's Health Across the Nation), ki že desetletja spremlja ženske v srednjih letih, je pokazala, da se med menopavzalnim prehodom pospeši kopičenje maščobne mase, hkrati pa se začne zmanjševati pusta (mišična) masa (JCI Insight, 2019). Teža se torej lahko spremeni le malo – sestava telesa pa precej.
Ko ženska vstopi v srednja leta, se začnejo dogajati spremembe v hormonih – estrogenu, progesteronu, morda tudi testosteronu. Raven estrogena postopoma upada, kar vpliva na to, kako telo shranjuje maščobo. Maščoba se rajši nalaga okoli trebuha – ne zato, ker bi bil trebuh "neposlušen", ampak zato, ker hormon v manjši koncentraciji manj učinkovito sodeluje pri uravnavanju presnove in občutljivosti na inzulin (hormon, ki telesu pomaga uporabljati glukozo – sladkor).
Ko postanemo manj občutljive na inzulin, telo išče načine, kako višek sladkorja nekako pospraviti, in ena od poti je ravno shranjevanje v obliki maščobe. Hormoni torej nosijo delno odgovornost: spremenijo notranja navodila telesa, da postane bolj varčno. Več o tem, kako se hormonsko neravnovesje kaže v vsakdanjem življenju, si lahko prebereš v članku Vaše telo vas že opozarja: 9 signalov, ki jih hormoni pošiljajo vsak dan.
Vendar to ne pomeni, da smo nemočne. Pregledni članek Mednarodnega združenja za menopavzo v reviji Climacteric poudarja, da sama menopavza ni glavni vzrok pridobivanja teže, vpliva pa predvsem na to, kje se maščoba nalaga – večji del pridobljenih kilogramov pripisujejo staranju in življenjskemu slogu. Hormonske spremembe so torej le en del zgodbe.
Še pomembnejši dejavnik je, da se z leti gibamo manj. Če smo se v tridesetih še ukvarjale s športom, veliko hodile peš in bile nasploh bolj aktivne, se je to z leti zelo pogosto zmanjšalo. Če delaš 8 do 10 ur na dan sede, si zvečer utrujena, pa še družina in opravki … koraki padejo, gibanja je vse manj.
Z manj gibanja telo porabi manj energije. Če pa jemo enako kot prej, je računica jasna: vnašamo več energije (kalorij), kot je porabimo, in odvečna energija se nalaga kot maščoba.
Poleg tega z leti izgubljamo tudi mišično maso – mišice se tanjšajo (ta proces se v strokovnem jeziku imenuje sarkopenija). Mišice so delavci, ki porabljajo energijo tudi v mirovanju, saj nenehno vzdržujejo svoje delovanje in obnavljajo celice. Če imamo manj mišic, tudi v mirovanju porabimo manj. Kako ta proces poteka in zakaj ga večina sploh ne opazi, podrobneje pojasnjuje članek Zakaj se z leti redimo in to ni odvisno od hrane.
Podatki iz dolgoletnih opazovalnih raziskav kažejo, da ženske v srednjih letih, če ne ukrepajo, v povprečju pridobijo približno pol kilograma na leto (Climacteric). Na prvi pogled malo – v desetih letih pa se nabere okoli pet kilogramov.
Torej: kilogrami ne prihajajo kar tako, ampak zato, ker se v tem obdobju hkrati zgodi več neugodnih sprememb: manj gibanja, hormonska nihanja in manj mišic.
Presnovo pogosto poenostavljeno razumemo kot hitrost kurjenja kalorij. Res je, da z leti lahko nekoliko upade, a ta upad ni niti približno tako hiter, kot si marsikdo misli.
Mednarodna raziskava, objavljena v reviji Science, ki je zajela podatke več kot 6.400 ljudi od rojstva do visoke starosti, je pokazala, da je poraba energije, prilagojena velikosti telesa, med 20. in 60. letom presenetljivo stabilna, opaznejši upad pa se začne šele po 60. letu (Pontzer in sodelavci, 2021). Z drugimi besedami: "počasna presnova po štiridesetem" je v veliki meri mit – resnični krivec so pogosteje manj mišic in manj gibanja. Na Vemkajjem.si smo to temo podrobneje razčlenili v članku Len metabolizem: mit ali resnica? Kar 30 % hitrosti presnove je odvisne od vas.
To pomeni, da dokler skrbimo za mišice in gibanje, upad presnove ni nepremagljiv sovražnik.
Metaanaliza, objavljena v reviji Sports Medicine, ki je združila rezultate 58 raziskav, je pokazala, da vadba za moč sama po sebi ne prinese drastičnega hujšanja, zmerno pa zmanjša delež telesne maščobe in tudi visceralno (trebušno) maščobo (Wewege in sodelavci, 2022). Rezultat je boljše razmerje med mišicami in maščobo.
Z drugimi besedami: ne gre samo za kurjenje, ampak za izboljšanje sestave telesa. Več mišic in manj maščobe dolgoročno pomaga pri ohranjanju stabilne teže.
Ne pozabimo, da so tu še drugi soudeleženci: slab spanec, kronični stres, slabe prehranjevalne navade, čezmerno uživanje sladkorja, premalo vlaknin … Vsi ti lahko nagajajo hormonom, apetitu in energijskemu ravnovesju.
Raziskave nakazujejo, da so ljudje, ki dlje časa ne spijo dovolj ali so pod močnim stresom, bolj nagnjeni k pridobivanju maščobe, tudi če jedo običajno. Klinična raziskava Univerze v Chicagu, objavljena v reviji Annals of Internal Medicine, je pokazala, da že dve noči skrajšanega spanca znižata raven hormona sitosti leptina in zvišata raven hormona lakote grelina, udeleženci pa so poročali o večjem apetitu, zlasti po sladkem in škrobnem. Kako tesno sta spanec in teža povezana, lepo pojasnjuje članek Spanje kot zdravilo: zakaj pet ur na noč sabotira vašo težo in krvni sladkor.
Podobno velja za stres: raziskava Univerze Yale, objavljena v reviji Psychosomatic Medicine, je pokazala, da so se pri ženskah z več trebušne maščobe ob stresnih nalogah izločale večje količine kortizola (Epel in sodelavci, 2000). Kako stres, spanec in gibanje skupaj vplivajo na krvni sladkor, si lahko prebereš v članku Krvni sladkor dvigne več kot le hrana: štirje dejavniki, ki jih večina spregleda.
Torej: ni res, da je pridobivanje teže neizbežno. Res je, da je tveganje večje, a imamo v rokah orodja. Pravočasno ukrepanje že od 30. ali 40. leta lahko pomembno zmanjša verjetnost, da se prekomerna teža sploh razvije.
Dobra novica je, da nikoli ni prepozno. Danska randomizirana raziskava LISA, v kateri je sodelovalo več kot 450 ljudi ob upokojitvi (med njimi večina žensk), je pokazala, da so udeleženci, ki so eno leto izvajali vadbo z večjimi bremeni, ohranili moč nog še štiri leta pozneje, medtem ko je pri drugih skupinah upadla (BMJ Open Sport & Exercise Medicine, 2024). Če to velja za ljudi pri 65 letih, toliko bolj velja za žensko pri 45.
Praktične rešitve, ki niso drage, niso zahtevne in jih lahko začneš že danes:
S starostjo ni nujno, da pridobivaš težo, imaš pa opravka s hormonskimi spremembami, manj gibanja in izgubo mišic. To so resni dejavniki, a ne usoda. Če ukrepaš – z vadbo, pametno prehrano, vsakodnevnim gibanjem in boljšim spancem –, imaš lepe možnosti, da telo ohraniš v prijazni formi. Ekstremi niso potrebni. Ključ so doslednost, prilagajanje in razumevanje lastnega telesa.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:
