Babičin napitek iz česna, kisa in medu: kaj o njem po 5000 letih česna res pravi sodobna znanost?

Po nekaterih ugotovitvah lahko kombinacija česna, jabolčnega kisa, medu in limone podpre imunski sistem, prebavo in delovanje srca in ožilja, nikakor pa ni nadomestilo za zdravljenje resnih bolezni – razumemo jo kot okusen in tradicionalen dodatek k uravnoteženi prehrani.

Česen je začimba, ki jo uporabljamo že več kot 5000 let. Najpogosteje ga srečamo v arabski in mediteranski kuhinji, o njegovih zdravilnih učinkih pa beremo že v več tisoč let starih zapisih. Zanimivo je, da se sodobna medicina šele v zadnjih desetletjih resneje posveča vprašanju, kaj vse česen dejansko zmore. Dokazov o pozitivnih učinkih je veliko, a stroka je pri marsikateri trditvi še vedno previdna – in upravičeno, saj je razlika med "obeta dobro" in "dokazano deluje" v medicini izjemno pomembna.

Pred nekaj leti mi je znanka, ki ima v družini dolgo tradicijo priprave domačih "ljudskih" pripravkov, povedala, da je njena babica vsako pomlad pripravila podoben napitek iz česna, kisa, medu in limone. "Ni šlo za nikakršno čudežno zdravilo," je rekla, "ampak za rutino, ki je bila del njenega vsakdana, tako kot jutranja kava." Njena izkušnja ni osamljena – podobne zgodbe o ljudskih pripravkih iz česna lahko zasledimo pri marsikomu, ki je odraščal ob receptih starih staršev, v časih, ko si je vsako gospodinjstvo zalogo za zimo pripravljalo samo.

Česen vsebuje na stotine aktivnih snovi – med njimi alicin, ki nastane šele, ko strok prerežemo ali zdrobimo, kot smo podrobneje pojasnili v prispevku Kako v česnu prebuditi vulkan zdravja. Po nekaterih ugotovitvah naj bi redno uživanje česna podpiralo normalno raven holesterola in prispevalo k vzdrževanju že normalnega krvnega tlaka, kar smo opisali tudi v članku Kako jesti česen, da tega ne bo nihče vedel.

Zanimivo je tudi, da je nemška Komisija E (Kommission E), strokovni odbor pri nemškem zveznem inštitutu za zdravila (Bundesinstitut fur Arzneimittel und Medizinprodukte), že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v svojih monografijah o zdravilnih rastlinah oceni česen kot rastlino, ki lahko podpira normalne vrednosti holesterola v krvi in prispeva k preventivi pred starostnimi spremembami žilja. Gre za enega najbolj sistematičnih pregledov zdravilnih učinkov rastlin v Evropi, ki ostaja referenca še danes (več o tem na strani Commission E – Wikipedia).

Pri vprašanju česna in raka pa je slika veliko bolj zapletena, kot se pogosto predstavlja v ljudskem izročilu. Ameriški inštitut za raziskave raka (AICR) po sistematičnem pregledu svetovne znanstvene literature ugotavlja, da laboratorijske raziskave kažejo na možne protirakave lastnosti spojin iz česna, da pa za zanesljive zaključke o dejanskem zmanjšanju tveganja za raka pri ljudeh trenutno ni dovolj dokazov. Podobno tudi pregled v reviji American Journal of Clinical Nutrition navaja, da obstoječi podatki sicer nakazujejo morebiten preventivni učinek pri raku na želodcu in debelem črevesu, vendar so potrebne dodatne, bolj poglobljene raziskave, preden bi lahko govorili o dokazanem učinku (vir: PubMed – meta-analiza o česnu in raku). Zato je prav, da do takšnih trditev pristopamo z zdravo mero previdnosti – česen je lahko koristen del uravnotežene prehrane, ni pa nadomestilo za zdravljenje ali preventivo, ki jo predpiše zdravnik.

Ljudsko izročilo pravi, da za pripravo potrebujete:

• 10 strokov česna
• 2 dcl domačega jabolčnega kisa
• 1 dcl medu
• sok ene limone

Vse skupaj minuto in pol mešajte v mešalniku, da dobite gosto, gladko zmes, ki jo lahko hranite v hladilniku, vendar največ 5 dni. Nekateri sestavine samo dobro premešajo, tako da stroki česna ostanejo celi – tak napitek je sicer milejši, a stroki so obstojni tudi do mesec dni. Priporočljivo je, da dve žlici zmesi pojeste vsaj 10 minut pred obrokom (lahko ju razredčite z vodo ali naravnim sokom), še posebej pa je razširjena navada, da se dve žlici pojeste na tešče.

Po nekaterih izkušnjah naj bi se prvi občutki blagodejnosti pojavili že po dveh tednih redne uporabe, a gre tu predvsem za subjektivne vtise posameznikov, ne za znanstveno potrjen časovni okvir.

Med v tej mešanici deluje predvsem kot naravno sladilo, poleg tega pa mu pripisujejo tudi protibakterijske in protivnetne lastnosti. Med je še posebej priljubljen v zimskih mesecih, ko po izkušnjah marsikoga blaži draženje v grlu – podrobnosti o tem najdete v prispevku 9 zoprnih bolezni, ki jih lahko lajšate z žličko medu in cimeta.

Limona mešanici daje svežino in vitamin C, pomemben antioksidant, ki prispeva k normalnemu delovanju imunskega sistema, kot smo opisali v članku Stara domača mešanica, ki jo babice niso zaman hranile v shrambi.

Jabolčni kis naj bo domač in nepasteriziran, saj naj bi tako ohranil več koristnih sestavin. Po ljudskem izročilu mu pripisujejo blagodejne učinke pri prebavnih težavah, vzdrževanju ravni sladkorja v krvi in pri negi kože – več o tem v prispevku 12 razlogov, zakaj je dobro vsak dan piti jabolčni kis. Jabolčni kis je sicer priljubljen po vsem svetu, znan pa je tudi po tem, da ga marsikatera javna osebnost omenja kot del svoje jutranje rutine, čeprav za te posamične izkušnje seveda ni znanstvene potrditve.

Zanimivost za konec: česnu marsikje pravijo tudi "italijanski parfum". Naši zahodni sosedje namreč jedi pogosto močno začinijo s česnom, zadah, ki ga to povzroči, pa v mnogih kulturah velja za nekoliko nerodno, a sprejemljivo "ceno" za zdravje. Česen namreč pri razkrajanju sprošča žveplove spojine, ki so odgovorne za značilen vonj.

Opozorilo: ljudem, ki imajo težave z želodčno kislino, refluksom ali razjedo na želodcu, gornjo mešanico zaradi kisline iz jabolčnega kisa in česna odsvetujemo. Prav tako velja previdnost pri jemanju zdravil za redčenje krvi, saj lahko česen v večjih količinah vpliva na strjevanje krvi. Pred uvajanjem česna, jabolčnega kisa ali katerekoli druge sestavine v večjih količinah v vsakodnevno prehrano, še posebej če jemljete redna zdravila ali imate kronično bolezen, se posvetujte z zdravnikom.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.