Češnje iz Čila, šparglji iz Peruja, avokado iz Mehike – katera hrana najbolj uničuje naš planet?

Vse več neodvisnih okolijskih organizacij z namrščenimi pogledi spremlja poti sadja in zelenjave, ki jih najdemo na policah naših trgovin. Dejstvo je, da hrana, ki prepotuje pol sveta, pogosto ustvari precej nepotrebnih izpustov ogljikovega dioksida. Taka hrana je sicer lahko brez pesticidov, a naš planet zaradi tega ni nič manj obremenjen. Po nekaterih izračunih kilogram živil, ki pridejo k nam iz Srednje ali Južne Amerike, v povprečju ustvari okoli 10,8 kilograma ogljikovega dioksida.

Poznam žensko, ki na obrobju Maribora vodi majhno družinsko vrtnarijo. Pred kratkim mi je povedala, kako je v bližnjem supermarketu opazila čilske češnje, ki so bile cenejše od domačih jagod, obranih le nekaj kilometrov stran. "Nekaj je hudo narobe, če hrana, ki mora prepotovati 12.000 kilometrov, stane manj kot tista z njive tu zraven," je rekla. Njena izkušnja lepo ponazori vprašanje, ki si ga vse pogosteje zastavljajo tudi potrošniki: kako je mogoče, da so pridelki, ki prepotujejo 10 ali 15 tisoč kilometrov, cenejši od domačih, čeprav ti zrastejo le nekaj deset kilometrov stran, včasih tudi v rastlinjakih?

Deseterica živil z največjim ogljičnim odtisom

Med državami izvoznicami so pri nas najbolj pogoste Argentina, Čile in Peru, čeprav vas bo morda presenetilo, kaj vse dejansko uvažamo v Evropo. Po nekaterih analizah med živila, ki puščajo največji ogljični odtis, spadajo:

• 1. češnje iz Čila
• 2. borovnice iz Argentine
• 3. šparglji iz Peruja
• 4. med iz Kalifornije
• 5. vrtnice iz Ekvadorja
• 6. avokado iz Mehike
• 7. lubenice iz Brazilije
• 8. melone iz Guadeloupe
• 9. granatna jabolka iz Izraela
• 10. stročji fižol iz Egipta

Zakaj je način prevoza pomembnejši od razdalje same

Tu pridemo do ključnega podatka, ki ga marsikdo spregleda: pri ogljičnem odtisu hrane ni najpomembnejše to, od kod prihaja, temveč kako je pripeljana do nas. Analize Our World in Data kažejo, da prevoz po morju v povprečju ustvari tudi do 50-krat manj izpustov kot prevoz po zraku, po podatkih slovenske Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) pa je razlika lahko tudi do 25-kratna. To pomeni, da ista jagodičnica, pripeljana z ladjo, pusti bistveno manjšo sled kot enaka količina, ki pride z letalom.

Konkreten primer so šparglji iz Peruja: če k nam pripotujejo po zraku, kilogram ustvari približno 2,1 kg CO₂, če pa isto pot prepotujejo po morju, se odtis zmanjša na zgolj 0,06 kg CO₂. Podobno je pri bananah iz Indije – letalski prevoz ustvari okoli 4,67 kg CO₂ na kilogram, ladijski pa le 0,16 kg CO₂. Pri ovčjem mesu iz Nove Zelandije je razkorak še bolj izrazit: 10,7 kg CO₂ po zraku v primerjavi z 0,38 kg CO₂ po morju. Te razlike potrjujejo tudi podatki Alimentariuma, švicarskega inštituta za prehrano, ki opozarja, da se po zraku prevažajo predvsem hitro pokvarljivi pridelki, kot so šparglji, jagode in stročji fižol, ker prevoz po morju zanje preprosto ni dovolj hiter.

Dobra novica je, da je večina svetovne hrane – po ocenah Our World in Data kar 99,84 odstotka – še vedno prepeljana po morju, kar pomeni, da tudi marsikatero eksotično sadje, denimo avokado, ne pušča tolikšnega odtisa, kot bi mogoče pričakovali, saj skoraj vedno potuje z ladjo. Problem torej niso vsi uvoženi pridelki enako, temveč predvsem tisti redkejši, ki morajo zaradi kratkega roka uporabe leteti – šparglji, jagode, borovnice, stročji fižol in podobne hitro pokvarljive dobrote.

Zakaj se sezonska in lokalna hrana vseeno obrestuje

Ne glede na to razliko med prevoznimi sredstvi pa ostaja dejstvo, da lokalna in sezonska hrana v povprečju obremenjuje okolje manj kot uvožena. Po podatkih Evropske agencije za okolje lahko prevoz hrane iz druge celine v Evropo povzroči tudi 11-krat več izpustov CO₂ kot prevoz s slovenskih njiv, kot smo že pisali v prispevku Prednosti uživanja sezonskega sadja in zelenjave. Poleg okolijskega vidika sezonska hrana pogosto prinaša tudi več hranil, saj ni bila dolgo skladiščena, kar smo podrobneje opisali v prispevku Prihod jeseni zahteva spremembo prehrane.

Podobno velja tudi za zelenjavo, kot je zelena solata, ki je najbolj sveža in okolju prijazna, kadar jo kupujemo v pravem letnem času – o tem več v članku Kdaj je zelena solata lahko problematična. Umanoterin kalkulator ogljičnega odtisa med drugim priporoča, naj za hrano, ki je pri nas ne moremo pridelati (kava, čaj, čokolada), izbiramo pridelke iz pravične trgovine, za vse drugo pa naj bo naša prva izbira sezonsko in lokalno.

Kaj lahko naredimo, ne da bi se popolnoma odrekli priljubljenim sadežem

Dobra novica je, da nam ni treba popolnoma opustiti avokada, granatnega jabolka ali lubenice – gre bolj za vprašanje pogostosti, izbire in zavedanja. Nekaj praktičnih usmeritev:

• Kadar je mogoče, izbirajte sezonsko in lokalno pridelano sadje in zelenjavo – poleg manjšega odtisa je pogosto tudi cenejše.
• Bodite posebej pozorni na hitro pokvarljive uvožene pridelke (šparglji, jagode, borovnice, stročji fižol), saj ti največkrat potujejo po zraku.
• Avokada in podobnih sadežev, ki potujejo po morju, se ni treba popolnoma odreči – le zmerno uživanje je priporočljivo, kot smo opisali v člankih 7 razlogov, zakaj jesti avokado in Koliko avokada je preveč?
• Manjši delež mesa in več rastlinske hrane na krožniku prav tako pripomore k nižjemu ogljičnemu odtisu, o čemer pišemo v članku Vegetarijanska prehrana je dvakrat učinkovitejša.
• Tudi pri "eksotičnih" sadežih, kot sta lubenica in granatno jabolko, lahko z uporabo celega pridelka (lupine, koščice) zmanjšate količino zavržene hrane – glejte Stranski proizvodi lubenice, učinkoviti proti debelosti in Ne zavrzite lupine granatnega jabolka!

Ko boste naslednjič v trgovini stali pred polico s češnjami iz Čila ali šparglji iz Peruja, morda ne bo odveč pogledati, od kod prihajajo in v kateri sezoni ste jih pobrali z domače njive nazadnje. Majhne odločitve pri vsakdanjem nakupovanju se seštevajo – in kot kaže primer moje znanke z vrtnarije, so pogosto videti veliko bolj smiselne, ko jih pogledamo od blizu.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.