Šunka, hrenovke in klobasa na zatožni klopi: kdo je v resnici kriv?

Kar zgrozila sem se, kako odgovorni v Sloveniji sprejemajo dejstvo, da je svetovna zdravstvena organizacija umestila rdeče meso med najbolj kancerogena živila. Večina je namreč nonšalantno pokomentirala češ, saj to ni nič novega. "Da so rdeče meso in procesirani mesni izdelki škodljivi, vemo že 10 let, a če jemo zmerno in raznoliko, ne bo škode," je med drugim dejala doktorica Maja Primic Žakelj iz Onkološkega inštituta.

To, kar me je zmrazilo, je dejstvo, da ves ta čas ni nihče ukrepal. Pa ne tako, da bi prepovedali prodajo mesnih izdelkov, ali si, tako kot pri sladkih pijačah, izmislili davek na meso. Po mojem mnenju tiči zajec v povsem drugem grmu.

Spomnim se, ko je moja babica kisala mleko. Bila je za prst debela smetana in takšne skute danes ne delajo več. Prav tako se spominjam, kako je včasih meso zasmrdelo že po nekaj urah, danes pa cel teden visi v mesnicah in je še zmeraj "sveže". Beremo tudi, da 41 % slovenske pšenice vsebuje ostanke pesticidov, 26,9 % pa jih je celo nad dovoljeno mejo. Seveda, zdravstvena inšpekcija ne dovoli, da bi taka pšenica pristala na naših mizah, a zrnje zagotovo ne gre v nič. Za živino je vse dobro, so govorili stari ljudje. Spomnim se tudi sadja, kako je včasih hitro gnilo, danes pa so celo jagode, ki svežino ohranjajo le nekaj ur, več dni po tem, ko jih prinesete iz trgovine, videti čvrste in napete.

Ni treba biti Nobelov nagrajenec, da bi razumeli, za kaj gre. Ko sem pred časom pripravljala članek Kaj farmacevti skrivajo pred javnostjo, država pa jim pri tem pomaga, sem naletela na zaskrbljujoč podatek, da so v 90 % mladega švicarskega goveda našli sledove antibiotikov. Seveda bi slovenski minister za kmetijstvo Dejan Židan ob tem dejal, da tega v Sloveniji ni, ker inšpekcije dobro opravljajo svoje delo, kmetje pa so tudi dovolj pametni, da ne bi pljuvali v lastno skledo. A kaj, ko pa po drugi strani kmetje sami priznavajo, da brez škropiv ne bi bilo pridelka (brez pridelka pa ne plačila davkov).

Skušam si predstavljati svet brez pesticidov.

Polja bi bila siromašna, plodovi neprivlačni, meso bi smrdelo, smetana bi čez dan, dva splesnila ... Trgovci bi prej kot v enem tednu propadli, ker bi jim tri-četrt izdelkov zgnilo, ljudje pa bi umrli od lakote, ker pojemo več, kot potrebujemo (beri: pridelamo po naravni poti). Dejstvo je, da smo svet pripeljali tako daleč, da brez pesticidov ne moremo (pre)živeti.

Odpira pa se mi še eno vprašanje: komu so se pridelovalci klobas, šunke in pršuta zamerili?

Interes, da poraba rdečega mesa in procesiranih izdelkov upade, imata zagotovo ribiška in perutninska lobija. Tudi ekologi imajo raje 100 kokoši, kot eno kravo. 100 kokoši, namreč, s prdenjem ustvari pol manj metana, poje tri-četrt manj hrane in vode in še hitreje raste (po 40 dneh so vse kokoši vzgojene na farmah kot Arnoldi Schearzeneggerji, ki nosijo jajca).

Kako se izviti iz pesticidovskega klopčiča?

Bojim se, da smo priča Jevonsonovem paradoksu (o tem smo pisali v prispevku So miti o gojenih ribah resnični), ki v primeru pesticidov potrjeno drži: čeprav kmetje vsako leto manj škropijo in si manj pomagajo z umetnimi snovmi, je poraba fitofarmacevtskih sredstev v porastu.

Ta logika je težko razumljiva.

Naj za konec parafriziram besede direktorja nuklearne elektrarne Krško Staneta Rožmana: probleme, ki nam je povzročila kemija, lahko rešimo le s kemijo.

Poti nazaj več ni, so le še različne interpretacije neizbežnega.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.