
Stopala so nemara najbolj spregledan del telesa – a po nekaterih ugotovitvah lahko prav na njih opazimo prve, še tako majhne znake, ki kažejo, da se v ozadju nekaj dogaja. Tu so štirje pogosti signali, ki jih je vredno poznati, in kdaj je smiselno o njih spregovoriti z zdravnikom.
Ali veste, da nekatere spremembe na stopalih lahko opazimo precej prej, preden se pojavijo bolj očitni znaki bolezni? Že na Kitajskem so pred tisočletji razvili cel sistem masažnih točk, ki temelji na prepričanju, da so stopala nekakšna nadzorna plošča našega zdravja in počutja. Sodobna medicina sicer tega ne obravnava kot diagnostično metodo, vendar pa po nekaterih ugotovitvah določene spremembe na koži, nohtih in občutku v stopalih res lahko spremljajo nekatera zdravstvena stanja. Tu je pregled štirih najpogostejših znakov.
Znanka nam je nekoč povedala, da je leta hodila s suho, razpokano kožo na stopalih in jo je preprosto pripisovala starosti in mrzlim zimam. Šele ko je pri rutinskem pregledu omenila še utrujenost in hujšanje las, ji je zdravnik predlagal preiskavo ščitnice – in izkazalo se je, da je bil prav to ključ do njenega počutja. Take izkušnje niso osamljene, zato je dobro vedeti, na kaj je smiselno biti pozoren.
Če je koža na stopalih suha, razpokana ali luskasta, je to po nekaterih ugotovitvah lahko eden od znakov, povezanih s delovanjem ščitnice. Ščitnica namreč izloča hormone, ki sodelujejo pri uravnavanju presnove, telesne temperature in delovanja kože. Po podatkih Ameriškega tiroidnega združenja (American Thyroid Association) sodi suha koža med pogosteje omenjene spremembe pri zmanjšanem delovanju ščitnice, čeprav gre za nespecifičen znak, ki se pojavlja tudi iz povsem drugih razlogov. Če ob suhi koži opažate še izrazito utrujenost, mravljinčenje ali spremembe vida, je smiselno o tem spregovoriti z zdravnikom, ki lahko z preprostim krvnim testom preveri delovanje ščitnice.
Velja pa tudi precej preprostejša razlaga: suha koža na stopalih je pogosto le posledica mrzlega in suhega zraka pozimi ali premajhne hidracije telesa. Več o tem, kako prepoznati znake dehidracije, čeprav niste žejni, smo pisali v ločenem prispevku.
Mravljinčenje in otrplost nog, če smo dolgo sedeli v enem položaju, poznamo vsi – to je povsem običajen in neškodljiv pojav. Drugače pa je, če se otrplost pojavlja tudi med aktivnostjo ali brez očitnega razloga, in to ponavljajoče se. Po podatkih ameriškega Nacionalnega inštituta za sladkorno bolezen ter bolezni prebavil in ledvic (NIDDK) ima do polovica ljudi s sladkorno boleznijo periferno nevropatijo – stanje, pri katerem poškodba živcev najpogosteje prizadene prav stopala in noge. Med pogostimi spremljajočimi znaki sladkorne bolezni so tudi spremembe na urinu, povečana utrujenost in krči v nogah, o katerih smo že pisali.
Ker otrplost stopal zmanjša občutek za bolečino in pritisk, lahko poškodbe in okužbe na nogah dolgo ostanejo neopažene, zato je redno samopregledovanje stopal pri tem še posebej pomembno. Če opažate omenjene znake, je priporočljivo, da to omenite zdravniku, ki lahko z ustreznimi preiskavami preveri, ali gre za sladkorno bolezen ali kakšen drug vzrok.
Potemnjeni nohti na nogah večinoma niso razlog za skrb, še posebej če veste, od kod izvirajo – na primer, če vam je na nogo padlo kaj težkega. Bolj pozorni morate biti, kadar takšne spremembe nimajo očitnega vzroka. Po podatkih ameriške Cleveland Clinic se subungualni melanom (melanom pod nohtom) najpogosteje kaže kot temno rjava ali črna navpična črta na nohtu, ki sčasoma lahko postaja širša. Gre za redko, a resno obliko kožnega raka, ki je – v nasprotju z večino drugih melanomov – ni neposredno povezana s soncem, zato je lahko še lažje spregledana.
Pri ocenjevanju takšnih sprememb si dermatologi pomagajo z merili ABCDEF (starost, hitra širitev, barva, prizadetost enega prsta, družinska anamneza), ki jih omenja tudi pregled na ameriškem nacionalnem medicinskem inštitutu (NIH). Če opazite temno črto pod nohtom, ki se širi, ne izginja ali se ji spremeni barva, je priporočljivo, da to čim prej pokažete zdravniku ali dermatologu.
Veliko pogostejši vzrok za spremenjeno barvo nohtov je sicer glivična okužba, ki je manj nevarna kot rak, a lahko kljub temu vpliva na splošno počutje in je vredna zdravljenja. Zanimivo je tudi, da lahko že oblika in barva nohtov same po sebi razkrijejo marsikaj o zdravju – od težav s ščitnico do pomanjkanja vitaminov.
Boleča in otekla stopala lahko kažejo na več različnih vzrokov. Eden od njih je revmatoidni artritis – avtoimunska bolezen, pri kateri telo napade lastne sklepe in povzroči vnetje, bolečino in togost. Stanje je mogoče omiliti z zdravili, redno, prilagojeno vadbo in protivnetno prehrano, o čemer se je vedno smiselno posvetovati z zdravnikom. Zanimivo je, da nekatere raziskave, na primer tista, izvedena na Univerzi v Queenslandu o učinkih novozelandskih zelenoustih školjk, kažejo na možnost blaženja simptomov revmatoidnega artritisa s prehranskimi dopolnili, čeprav tovrstne ugotovitve niso nadomestilo za zdravniško obravnavo.
Če vas ob bolečih stopalih pogosto zebe v noge, je lahko vzrok tudi slabša prekrvavitev. Pri tem lahko pomaga tudi pravilna prehrana – krči v nogah so po nekaterih ugotovitvah pogosto povezani s pomanjkanjem kalcija, kalija in magnezija. Vsi trije minerali sodelujejo pri delovanju mišic: kalcij krepi krčenje, kalij uravnava mišične kontrakcije, magnezij pa pomaga mišicam, da se sprostijo. Po podatkih Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) velik delež Evropejcev ne dosega priporočenega dnevnega vnosa magnezija, kar je lahko eden od razlogov, da se krči pojavljajo pogosteje, kot bi pričakovali. Dober vir teh mineralov so med drugim banane, mandlji, listnata zelenjava in mlečni izdelki – več o tem, katera živila pomagajo pri sproščanju mišic in boljšem spancu, najdete v ločenem članku.
Pomembno vlogo igra tudi zadostna hidracija. Telo namreč z vodo izgublja tudi elektrolite, zato je priporočljivo piti dovolj tekočine čez cel dan in jo po potrebi dopolnjevati z živili, bogatimi z minerali.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:
