Voda Fiji: statusni simbol iz raja ali le draga iluzija v modri plastenki?

Preden jo naslednjič položite v nakupovalni voziček, velja poznati nekaj dejstev o njenem izvoru, ceni in o tem, kaj sploh pomeni "najboljša voda na svetu".

Modra steklenica s rožnatim cvetom hibiskusa je v zadnjih dveh desetletjih postala pravi statusni simbol. Voda Fiji je priljubljena med hollywoodskimi zvezdniki, najdemo pa jo tudi na slovenskih trgovinskih polkah. Vsako leto se po svetu prodajo ocene govorijo o več kot 100 milijonih litrov te vode, cena pa je vse prej kot simbolična. Vendar se postavlja vprašanje, ki si ga marsikdo niti ne zastavi: ali gre dejansko za vodo, ki res prihaja naravnost iz fidžijskega raja?

Znanka, ki redno potuje po službenih opravkih, je nekoč povedala, da je vodo Fiji prvič poskusila na poslovnem kosilu v Ljubljani in bila navdušena nad mehkim okusom. Šele kasneje, ko je brala o izvoru vode, je ugotovila, da zgodba v ozadju ni tako bleščeča, kot je videti na etiketi. Podobne izkušnje delijo tudi mnogi bralci po svetu – navdušenje ob okusu, presenečenje, ko spoznajo dejstva o poreklu.

Kdo je sploh ustvaril vodo Fiji?

Vodo Fiji je leta 1996 ustanovil kanadski poslovnež David Gilmour, ki je podjetje poimenoval Natural Waters of Viti Ltd. Leta 2004 sta blagovno znamko od njega odkupila ameriška podjetnika Lynda in Stewart Resnick prek svojega podjetja Roll Global, ki se danes imenuje The Wonderful Company – isto podjetje, ki stoji tudi za znamkama POM Wonderful in Wonderful Pistachios (vir: Wikipedia – Fiji Water).

Sedež podjetja in vodstvo se nahajata v Los Angelesu, v Kaliforniji – torej na drugi strani planeta od Fidžija. Sama voda pa res priteka iz arteškega vodonosnika na območju Yaqara, na severni strani otoka Viti Levu, ki je največji fidžijski otok. Podjetje ima za izkoriščanje tega vira najeto 99-letno koncesijo.

Afera z arzenom, ki je razburila Cleveland

Leta 2006 je podjetje Fiji Water zagnalo oglaševalsko kampanjo s sloganom "Na etiketi piše Fiji, ker ni polnjena v Clevelandu" – namig na slab sloves ameriškega mesta, znanega po industrijskem onesnaženju. Clevelandčani so to vzeli kot osebno žalitev, zato je vodja mestnih vodnih obratov naročil neodvisno analizo (vir: Washington Post).

Izsledki so po nekaterih ugotovitvah presenetili marsikoga: v vodi Fiji so odkrili 6,31 mikrograma arzena na liter, medtem ko so bile vodovodna voda Clevelanda ter steklenice znamk Aquafina, Dasani in Evian brez zaznavnega arzena. Vodja podjetja Fiji Water je takratne teste označil za neodvisno nepreverjene in zatrdil, da njihove lastne analize kažejo vrednosti pod 2 mikrograma na liter.

Pomembno je omeniti, da gre za vrednost, ki je še vedno znotraj meje, ki jo kot varno določa ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA) – ta dovoljuje do 10 mikrogramov arzena na liter (vir: The Takeout). Arzen je sicer naravno prisoten element, ki ga v majhnih sledovih najdemo v marsikateri podzemni vodi – tudi pri nas, kot smo že pisali v prispevku o tem, zakaj dvakrat prekuhana voda ni najboljša izbira, kjer je arzen prav tako eden od mineralov, ki jih velja spremljati.

Po nekaterih ugotovitvah novejših, neodvisnih analiz naj bi se vrednosti arzena v vodi Fiji od leta 2006 dejansko znižale, na okoli 1 mikrogram na liter, kar kaže, da je podjetje po afero verjetno izboljšalo nadzor kakovosti.

Kaj ima od tega Fidžijska država?

Tu se zgodba šele zares zaplete. Dolga leta je podjetje Fidžiju za izkoriščanje vodnega vira plačevalo zgolj tretjino fidžijskega centa na liter izvožene vode – po nekaterih ocenah komaj kak dolarski cent. Glede na to, da podjetje letno izvozi okoli 150 milijonov fidžijskih dolarjev vode, je šlo za izjemno skromen delež, ki se je vrnil v državno blagajno.

Leta 2008 je fidžijska vlada, ki je takrat oblast prevzela po vojaškem udaru, zahtevala zvišanje izvoznega davka na 15 fidžijskih centov na liter za podjetja, ki izvozijo več kot 15 milijonov litrov na mesec (vir: Wikipedia – Fiji Water). Podjetje je na to odgovorilo z odpustitvijo skoraj 40 odstotkov zaposlenih, kasneje pa je za nekaj časa celo zaprlo svoje pisarne na Fidžiju, preden so se odnosi normalizirali.

Po nekaterih poročilih je medtem velik del prebivalcev Fidžija še danes brez zanesljivega dostopa do varne pitne vode – ocene govorijo, da več kot desetina prebivalstva nima dostopa do kakovostne pitne vode, čeprav država velja za izvoznico ene najbolj cenjenih vod na svetu (vir: New University, UC Irvine). Ta paradoks – obilje vodnih virov ob hkratnem pomanjkanju dostopa do njih za lokalno prebivalstvo – je tema, ki jo izpostavlja vse več raziskovalcev in novinarjev.

Plastenke, dizelski generatorji in vprašanje trajnosti

Eden od pogosto spregledanih vidikov je ekološki odtis vode, ki prepotuje tisoče kilometrov, preden pristane na naši mizi. Po poročanju revije Fast Company naj bi se za črpanje vode iz podzemnega vira uporabljala oprema, ki jo poganjajo dizelski generatorji, za proizvodnjo ene steklenice vode pa naj bi bilo potrebnih okoli 6,6 litra vode in znatno več energije kot za enako količino vodovodne vode (vir: Wikipedia – Fiji Water).

Podjetje je leta 2008 napovedalo, da bo do leta 2037 postalo "ogljično negativno" in da bo v ta namen zasadilo naravni gozd, vendar je po nekaterih poročilih do leta 2019 uspelo zasaditi le okoli polovico obljubljene površine. Leta 2025 je okoljevarstvena organizacija The Plastic Coalition zoper podjetje vložila tožbo, v kateri trdi, da trditve o "naravni, zaščiteni artezijski vodi" ne držijo, saj naj bi testi pokazali sledi mikroplastike in kemikalije BPA. Marca 2025 je zvezno sodišče v Illinoisu tožbo sicer zavrnilo zaradi nezadostnih dokazov.

Vprašanje mikroplastike v ustekleničeni vodi sicer ni edinstveno za znamko Fiji – gre za širši problem celotne panoge, o čemer smo pisali tudi v prispevku Voda ni vir življenja, voda nas ubija, kjer smo predstavili, da je po nekaterih raziskavah tudi vsaka šesta steklenica vode lahko oporečna.

Je torej voda Fiji res "najboljša na svetu"?

Marketinško sporočilo "Earth's Finest Water" (Najboljša voda na svetu) je gotovo eden najbolj prepoznavnih oglaševalskih prijemov v industriji ustekleničene vode. Po nekaterih ugotovitvah strokovnjakov za vodne vire pa "najboljša" voda v veliki meri ostaja subjektivna ocena okusa in mineralne sestave, ne pa znanstveno merljiva kategorija. Mehka, blago sladkasta nota vode Fiji izhaja iz njene mineralne sestave – predvsem silicija in bikarbonatov – kar ji daje značilen okus, po katerem je prepoznavna.

Zanimivo je tudi dejstvo, da je podjetje v zadnjih letih začelo širiti svoje vire tudi zunaj Fidžija, med drugim proti Novi Zelandiji, kar kaže, da tudi sam izvor vode v prihodnosti morda ne bo več tako enoznačen, kot ga predstavlja ime znamke.

Kaj lahko naredimo mi?

Ne glede na to, ali posežemo po ustekleničeni ali navadni vodovodni vodi, je za naše telo najpomembnejša redna in zadostna hidracija. Kot smo že pisali v prispevku Kako telo pokaže, da ima premalo vode?, lahko že manjše pomanjkanje tekočine vpliva na energijo, koncentracijo in počutje. Po drugi strani pa velja tudi obratno – kot razlagamo v prispevku Kako preveč vode zmoti ravnovesje telesa, tudi pretirano pitje vode ni nujno koristno.

Za tiste, ki jih skrbi kakovost vodovodne vode, je dobra novica, da slovenska pitna voda po nekaterih ocenah sodi med kakovostnejše v Evropi, saj v veliki meri prihaja iz podtalnice in naravnih virov. Če se odločate med ustekleničeno in vodovodno vodo, je smiselno upoštevati tako okolijski odtis kot tudi dejansko mineralno sestavo – ne le ime na etiketi.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.