Soja in rak: zakaj so jo zdravniki desetletja prepovedovali bolnicam z rakom dojke?

Raziskava z več kot 6.000 ženskami je pokazala 21-odstotno nižjo smrtnost pri tistih, ki so uživale sojine izoflavone – a s pomembnim pridržkom.

Ko človek sliši besedo "rak", se marsikaj spremeni. Zlasti pogled na hrano! Na forumih, v knjigah in med pogovori z drugimi se hitro pojavijo vprašanja: lahko jem sojo? Je varna? Morda celo pomaga ali škodi pri zdravljenju raka dojke? Zdi se, da ima vsak svojo zgodbo in nasvet, a kaj pravi znanost in kaj ljudska pamet?

Ena od naših bralk nam je pred časom zaupala svojo izkušnjo: po diagnozi raka dojke je iz strahu popolnoma odstranila sojo iz jedilnika, saj ji je to svetovalo več virov na spletu. Šele pri pogovoru z nutricionistko je izvedela, da so ta opozorila v veliki meri temeljila na starejših, danes preseženih raziskavah. Po njenih besedah ji je bilo v veliko pomoč, ko je izvedela, da zmerno uživanje sojinih izdelkov ni razlog za skrb – in da lahko fermentirani sojini izdelki celo popestrijo jedilnik med okrevanjem.

V zadnjih letih je soja, ta skromna stročnica iz Azije, postala predmet številnih razprav. Eni jo hvalijo, drugi svarijo pred njo, zlasti pri ženskah z diagnozo raka dojke. Pa poglejmo, kaj o tem pravi znanstvena presoja in ali si soja res zasluži tolikšno nezaupanje.

Najprej: kaj je sploh problem pri soji?

Soja vsebuje izoflavone, naravne spojine, ki so po strukturi podobne ženskemu hormonu estrogenu. Zaradi tega jih pogosto označujejo kot fitoestrogene ali rastlinske estrogene. Fitoestrogen pomeni, da ima snov podobno obliko kot estrogen, a deluje precej šibkeje. V telesu se lahko veže na estrogenske receptorje, vendar ne sproži enakega učinka kot pravi estrogen.

Prav zaradi te podobnosti so izoflavoni v preteklosti sprožili skrb, da bi lahko posnemali učinek hormona, ki je pogosto povezan z rastjo določenih vrst raka dojke. Toda zadeve niso tako preproste. Po nekaterih ugotovitvah izoflavoni iz hrane pogosto ne delujejo kot estrogen, ampak celo nasprotno – lahko blokirajo delovanje pravih estrogenov, kar bi po mnenju nekaterih raziskovalcev lahko upočasnilo rast določenih vrst rakavih celic. Podrobneje o naravnih načinih uravnavanja ravni estrogena v telesu si lahko preberete v našem prispevku o zniževanju odvečnega estrogena.

Velika študija: več soje, manj smrti

Ena od najodmevnejših raziskav na to temo je bila objavljena leta 2017 v reviji Cancer. Znanstveniki z Univerze Tufts so v okviru Breast Cancer Family Registry spremljali 6.235 žensk iz ZDA in Kanade, ki so že imele postavljeno diagnozo raka dojke. Beležili so njihovo prehrano in predvsem količino izoflavonov, ki so jih zaužile s sojinimi izdelki, kot so tofu, sojino mleko, tempeh (fermentirana soja) in miso juha.

Rezultati so bili presenetljivi: ženske, ki so zaužile največ sojinih izoflavonov, so v povprečju devetih let spremljanja imele 21 % manjše tveganje za smrt v primerjavi s tistimi, ki so jih zaužile najmanj. Ameriški inštitut za raziskave raka (AICR) pojasnjuje, da so imele od tega največ koristi ženske:

• ki niso prejemale antiestrogenske (hormonske) terapije – torej terapije, ki zavira delovanje estrogena,
• katerih tumorji niso bili občutljivi na hormone (t. i. negativni hormonski receptorji).

Če povemo preprosto: pri teh ženskah je bila soja povezana z ugodnejšim izidom bolezni. Pomembno pa je tudi, da pri ženskah, ki so prejemale hormonsko terapijo, uživanje soje ni bilo povezano s povečanim tveganjem, česar so se raziskovalci nekoč najbolj bali.

Kaj pravijo drugi viri?

Podoben, a še bolj celovit vpogled je prinesla obsežna meta-analiza, objavljena januarja 2024 v reviji JNCI Cancer Spectrum, ki jo je vodil Kimmel Cancer Center Univerze Johns Hopkins. Raziskovalci so pregledali 22 opazovalnih študij o soji, lignanih, križnicah in zelenem čaju pri bolnicah z rakom dojke. Uživanje sojinih izoflavonov je bilo povezano s 26-odstotno nižjo verjetnostjo ponovitve bolezni, učinek pa je bil najbolj izrazit pri ženskah po menopavzi. Največjo korist so opazili pri vnosu okoli 60 mg izoflavonov na dan, kar ustreza približno 2–3 porcijam sojinih izdelkov.

Tudi starejša meta-analiza 35 študij, objavljena v reviji PLOS ONE (2014), je potrdila zaščitni učinek soje pri ženskah pred menopavzo in po njej, čeprav so bili rezultati bolj izraziti pri azijskih populacijah kot na Zahodu – kar raziskovalci pripisujejo predvsem bistveno večjim količinam soje, ki jih Azijke zaužijejo skozi vse življenje, ne le priložnostno.

V azijskih državah, kjer ženske v povprečju zaužijejo tudi do 50 mg izoflavonov na dan (v primerjavi z okoli 1 do 5 mg v zahodnih državah), je stopnja raka dojke opazno nižja kot v zahodnem svetu, kar je le eden od dejavnikov, ki ga znanstveniki proučujejo v tem kontekstu.

Seveda to ne pomeni, da soja zdravi raka. Pomeni pa, da po trenutnih spoznanjih ne škodi, kot so nekoč nekateri trdili, in da je v okviru uravnotežene prehrane lahko del podpore telesu.

Zakaj potem toliko zmede?

Zmeda je nastala, ker so nekatere starejše študije, pogosto opravljene na živalih ali v epruvetah, pokazale, da izoflavoni lahko pospešujejo rast določenih rakavih celic. Kasneje so znanstveniki ugotovili, da so bile doze v teh poskusih nerazumno visoke in da presnova soje pri glodalcih ni dober približek za človeško telo.

Poleg tega so bila prehranska dopolnila z izoliranimi izoflavoni (na primer v kapsulah) precej koncentriranejša od tistih, ki jih zaužijemo v hrani. In tu je ključna razlika – izoflavoni iz cele hrane naj bi po nekaterih virih delovali drugače kot tisti v tabletah.

Zato se danes pogosto svetuje: če že, raje uživajte sojo v naravni obliki kot v koncentriranih dodatkih – in se o morebitnih dodatkih vedno posvetujte z zdravnikom.

Kaj to pomeni za nas?

Če ste vi ali kdo izmed vaših bližnjih zboleli za rakom dojke, po trenutnih znanstvenih spoznanjih ni razloga, da bi iz jedilnika povsem odstranili sojine izdelke. To seveda ne pomeni, da je treba jesti izključno sojo – kot pri vseh stvareh v prehrani je ključ uspeha v ravnovesju in individualnem posvetu z zdravnikom ali klinično dietetikom, saj se okoliščine od bolnice do bolnice razlikujejo.

Fermentirani izdelki, kot so tempeh, miso in natto, vsebujejo poleg izoflavonov tudi koristne bakterije, ki lahko pozitivno vplivajo na prebavo in imunski sistem. To je tudi eden od razlogov, zakaj jih v tradicionalni azijski makrobiotični prehrani že dolgo štejejo za hrano, ki naj bi podpirala telo po bolezni.

Kaj pa pri drugih vrstah raka?

Soja ni raziskana samo pri raku dojke. Podatki obstajajo tudi za raka prostate, debelega črevesa in pljuč, kjer so učinki po nekaterih raziskavah lahko pozitivni. Meta-analiza, objavljena v reviji The American Journal of Clinical Nutrition, je pokazala, da je uživanje tofuja in sojinega mleka povezano s približno 30 % nižjim tveganjem za raka prostate v primerjavi z najnižjim vnosom. Fermentirani sojini izdelki, kot je natto, po istih podatkih niso pokazali enako izrazite povezave.

Tudi tu velja poudariti: soja sama po sebi ni zdravilo, a po trenutnih dokazih tudi ni sovražnik, kot so jo nekateri želeli prikazati.

Ljudska pamet in znanost z roko v roki

V ljudski medicini je soja znana kot hrana, ki "hladi" telo, kar pomeni, da naj bi blažila vnetja in delovala pomirjujoče, še posebej pri ženskah v menopavzi. To se lepo ujema z znanstvenimi izsledki, saj kronična vnetja igrajo pomembno vlogo pri razvoju mnogih bolezni. Podobno vlogo pri blaženju vnetij in podpori telesu pripisujejo tudi drugim živilom – več o tem v prispevku Hrana, ki premaguje raka bolje od zdravil.

Kot pravi stara ljudska modrost: kar je naravno, naj bo podpora, ne pa zamenjava za zdravniško oskrbo in razsodnost.

Naj vas soja ne skrbi, raje naj vas okrepi

Če ste do danes mislili, da je soja pri raku nevarna, veste zdaj, da temu po trenutnih znanstvenih spoznanjih ni tako. Sojini izdelki so za večino ljudi varni, v določenih primerih pa so lahko celo del podpore pri okrevanju in kakovosti življenja.

Priporočljivo je posegati po nepredelanih, fermentiranih ali minimalno obdelanih izdelkih in hrano videti kot del celostnega pristopa k zdravju – ob strokovnem vodstvu tima. Soja naj bo del uravnotežene prehrane, polne zelenjave (podobno kot pri zelenjavi, ki po nekaterih virih podpira telo), stročnic, oreščkov in zdravih maščob – tako boste naredili veliko za svoje telo.

Zato se tofuja ali sojinega mleka ni treba bati, če prihaja iz zanesljivih virov in je del raznolikega jedilnika – lahko vas podpre na poti k zdravju.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.