Zakaj tisoči zamenjujejo zobno pasto s kokosovim oljem – in zakaj morda niso čisto brez razloga

Ali ste vedeli, da so v 30 odstotkih prav zobne paste krive za zobno gnilobo? Poleg tega nastajajo v ustih bakterije, ki povzročajo zadah, zelo pogosto pa dražijo dlesni in povzročajo dodatna vnetja. Seveda to ne velja za vse zobne paste, problem pri tem pa je, da ne moremo reči, da so za vse krive poceni paste, ker je reakcija v ustni votlini odvisna na občutljivost sestavin v pasi. Še tako draga in bio zobna pasta lahko škoduje zobem in dlesnim.

Prav zaradi tega vam priporočamo, da poskusite z naravno pasto, ki si jo lahko pripravite sami doma. Potrebujete le noževo konico kokosovega olja in prav toliko sode bikarbone. Oboje zmešajte, lahko dodate še malo eteričnega olja za okus (priporočamo eterično olje poprove mete) in si s tem ščetkajte zobe. Taka pasta ne vsebuje škodljivega fluora, ne vsebuje agresivnih kemikalij, ki sicer belijo zobe, škodijo pa dlesnim, pomembna pa je tudi cena. Taka doma narejena pasta je cenejša od kupljene.



Natančnejši opis postopka priprave domače zobne paste najdete v prispevku Zakaj se splača delati svojo zobno pasto.

In še en zelo močan argument za domačo zobno pasto obstaja: z njo lahko umijete, dezinficirate in razkužite tudi zobe vašemu psu, kar z nobeno kupljeno pasto ne smete.

Trije razlogi za kokosovo olje:

1. Ni škodljivih kemikalij

Pozorni bodite na kemikalijo triklosan, ki sicer deluje antibakterijsko, vendar pa že v sledovih povzroča odpornost na antibiotike in motnje endokrinega sistema. S triklosanom je povezano kar nekaj rakov. Rak dojke, jajčnikov, prostate, rak na modih, pri dekletih lahko povzroči prezgodnjo puberteto, pri fantih neplodnost, ruši hormonsko ravnotežje. Testi na živalih so še pokazali, da triklosan pri miših povzroča okvare kosti in možganov.

Naslednja strupena snov je fluor oziroma fluoridi o čemer si lahko več preberete v prispevku Zakaj tako malo vemo o nevarnosti fluora. Problem fluora je v tem, da se nalaga v telesu in močno, ampak res močno obremenjuje ščitnico.

2. Utrjuje dlesni

Raziskave kažejo, da lahko že s tremi minutami masiranja občutno utrdite dlesni in za več kot polovico zmanjšate količino škodljivih in smrdljivih bakterij v ustni votlini. Od zdravja dlesni je v veliki meri odvisno zdravje zob.

3. Ni penjenja

Mnoge zobne paste vsebujejo površinsko aktivne snovi, kot je natrijev lovor sulfat ali natrijev lavril eter sulfat (včasih se pojavi kratica SLES, tudi SLS). Prisotnost te snovi prepoznate po rahlo grenkastem okusu, je pa to snov, ki sicer kratkotrajno ustvari učinek belih zob, vendar pa vpliva tudi na brbončice na jeziku. Za kratek čas celo izgubite okus, kar v resnici pomeni, da so nastale mikroskopske ranice, ki ne škodijo samo jeziku, pač pa lahko povzročajo razjede po celotnem prebavnem traktu.

Še posebej škodljivo je grgranje, ker se mikro poškodbe prenesejo na grlo.

Kokosovo olje tako agresivnih snovi nima. V resnici vsebuje snovi, ki pomagajo ohranjati ravnovesje lipidov na vašem jeziku, kar pomeni, da bo vaš okus še bolj izostren ima pa kokosovo olje kljub vsemu močne naravne antibakterijske lastnosti.

Na koncu pa še ne nepomemben poudarek: domača zobna pasta je cenejša. Veliko cenejša. Če upoštevamo vpliv na zdravje, je celo neprecenljiva.

Čeprav se zdi, da gre za nepomemben detajl v našem življenju, pa ne pozabite, da so paste tudi ene najbolj agresivnih stvari, ki jih vnašamo v telo. Poleg žvečilnih gumijev. Pogosto namreč pozabljamo, da nam narava ponuja celo vrsto boljših rešitev od zobnih past, žvečilnih, bombonov in vseh mogočih ustnih vodic. Namesto tega lahko žvečimo svež peteršilj, meto, koriander ali ingver. Zelo učinkovito je tudi, da rezino kumare pritisnete na nebo in jo nekaj minut zadržujete v ustih. Ne samo, da se boste znebili zadaha, tudi število bakterij v ustih se bo zmanjšalo.

In še.

Če imate rezino kumare v ustih, to pomaga želodcu sprostiti odvečno toploto, ki je poleg težav v ustni votlini glavni vzrok za slab zadah.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.