
Predstavljajte si, da zjutraj pojeste skledo rdeče pese in nato v stranišču ugotovite, da je vaš urin živo rdeče barve. Prva misel? Panika. A pravzaprav gre za enega najbolj zanimivih in poučnih naravnih testov, ki ga lahko opravite kar doma, brez laboratorija in brez stroškov.
Prijatelj, ki se je pred leti srečal s kronično utrujenostjo in slabim spominom, je povsem naključno odkril, da ima težave s prebavo – prav s tem testom. Po obroku z rdečo peso je bil urin intenzivno rdečkast. Zdravnik je potrdil, da je vzrok šibka želodčna kislina in posledično slabša absorpcija vitamina B12. Po ustrezni prehranski prilagoditvi se je njegovo počutje v nekaj tednih vidno izboljšalo.
Rdeča barva pese izvira iz pigmentov, ki jih imenujemo betacianini (betacyanins). Univerza McGill pojasnjuje, da pri normalnem pH vrednosti v želodcu (okoli 2) pride do hitrejšega razpada teh pigmentov – zato zdrave osebe z dovolj kisline pese pogosto sploh ne "vidijo" v urinu.
Test je enostaven: pojejte nekaj žlic rdeče pese (svežo, kuhano brez dodatkov, ali vloženo) in počakajte 2–4 ure. Nato opazujte barvo urina:
Zanimiv podatek: po ugotovitvah, objavljenih v reviji Quarterly Journal of Medicine, se pojav rdečega urina po zaužitju pese (strokovno imenovan beeturia) pojavi pri približno 14 % splošne populacije – pri posameznikih s pomanjkanjem železa ali slabšo absorpcijo hranil pa je ta delež bistveno višji. Spletni portal Healthline dodaja, da nizka raven želodčne kisline telesu otežuje razgradnjo rdečega pigmenta, kar se pokaže ravno v urinu.
Pomembno: Ta test je informativen in zabaven, nikakor pa ne nadomešča strokovne medicinske preiskave. Če opažate rdečkast urin redno (tudi brez zaužitja pese) ali imate spremljajoče simptome, se posvetujte z zdravnikom.
Da bi želodčna kislina učinkovito razgradila beljakovine, mora pH doseči vrednost okoli 2. Šele pri tej kislosti se sprosti in absorbira vitamin B12 – hranilo, ki ga telo nujno potrebuje za energijo, delovanje živčnega sistema in koncentracijo. Kot pojasnjuje Opozorilni znaki pomanjkanja vitamina B12 na Vemkajjem.si, so prvi znaki pomanjkanja tega vitamina pogosto utrujenost, slabši spomin in težave s koncentracijo – simptomi, ki jih marsikdo pripiše stresu ali prezaposlenosti.
Kadar telo ne proizvede dovolj želodčne kisline, beljakovine niso pravilno razgrajene in se ne pretvorijo v aminokisline, ki jih celice potrebujejo. Posledično telo slabše absorbira B12, kar se sčasoma kaže kot izčrpanost in kognitivni upad. Več o zmedi glede vitamina B12 si preberite na Vemkajjem.si.
Rdeča pesa je izjemno bogato živilo – in to ne le kot diagnostično orodje. Vsebuje močan antioksidant betalain, folno kislino in kalij, ki podpirajo zdravje srca, krvni tlak in splošno odpornost organizma. Kot razlaga članek Zdravstvene koristi rdeče pese v prahu na Vemkajjem.si, je bila v reviji Hypertension Journal objavljena raziskava, ki je pokazala, da reden sok rdeče pese lahko prispeva k uravnavanju krvnega tlaka.
Pesa prav tako spodbuja prebavo, podpira jetra in krepi imunski sistem. Rdečo peso je mogoče uživati surovo, kuhano, pečeno ali kot sok – pri čemer ima vsaka oblika svoje prednosti. Če jo kombinirate s korenčkom in jabolkom, dobite odlično vitaminsko solato – recept najdete v članku Vitaminska solata iz rdeče pese namesto večerje.
Zaužijte toliko gramov kuhane rdeče pese (brez dodatkov), kot imate kilogramov – torej pri 60 kg telesne teže pojejte 60 gramov pese. Počakajte 2–4 ure in opazujte barvo urina. Če rezultat ni jasen, počakajte vsaj 2 dni in test ponovite. Pred ponovnim testom 30 minut pred zaužitjem pese popijte pol litra vode z žlico jabolčnega kisa – ta naravno poveča kislost v prebavnem traktu in pomaga pri razgradnji pigmentov.
Barva urina nam sploh pove precej – ne le po zaužitju pese. Kot pojasnjuje prispevek Kako telo pokaže, da ima premalo vode?, je svetel in bister urin znak dobre hidriranosti, temnejši pa opozorilo, da bi morali popiti več tekočine.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:
