Mineral, ki ga pogosto pozabimo: zakaj cink skrbi za vaš imunski sistem, celjenje ran in še veliko več

Nekatere raziskave nakazujejo, da bi lahko ustrezna raven cinka pripomogla k lažjemu okrevanju po prehladu in podpirala splošno odpornost, a mineral ni zdravilo in ne nadomešča zdravljenja, ki ga predpiše zdravnik.

Šele v zadnjih letih je znanost natančneje raziskala, kako pomemben je ta mineral. In skoraj vsako leto odkrijejo še kakšno njegovo pozitivno lastnost več.

Gre za cink – mineral, ki so ga poznale in cenile že naše babice, nato je sledilo obdobje, ko je veljal skoraj za nepotrebnega, danes pa se vse bolj vrača v ospredje prehranske in medicinske stroke. Danes vemo, da je cink ključnega pomena za delovanje imunskega sistema, sodeluje pri celjenju ran in je vpleten v na stotine encimskih procesov v telesu. Po nekaterih ugotovitvah naj bi zmanjševal tudi tveganje za določene kronične zdravstvene težave, čeprav so za dokončne zaključke na tem področju potrebne dodatne raziskave.

Izkušnja, ki marsikoga preseneti

Znanka, ki dela kot vzgojiteljica v vrtcu in je zato vsako jesen izpostavljena celi vrsti virusov, je leta zapored preživljala po tri, štiri prehlade v eni sezoni. Antibiotikov ni hotela jemati brez potrebe, zato je poskusila skoraj vse – od vitamina C do čajev iz bezga. Šele ko ji je prehranska svetovalka omenila, naj preveri raven cinka, se je stanje začelo spreminjati. V prehrano je dodala več bučnih semen, stročnic in pustega mesa, ob prvih znakih prehlada pa je nekaj dni posegala po cinkovih pastilah. Po njenih besedah so bili naslednji prehladi opazno krajši in blažji – kar se, kot bomo videli spodaj, sklada tudi z nekaterimi znanstvenimi ugotovitvami o cinku in prehladu.

Zakaj telo cink sploh tako nujno potrebuje

Najpomembnejša ugotovitev znanstvenikov je, da zdravo telo potrebuje razmeroma veliko cinka v primerjavi z mnogimi drugimi mikrohranili. Ko raven cinka v telesu pade, se to pogosto pozna – oslabi imunski odziv, upočasni se celjenje ran, lahko se pojavijo težave s kožo, lasmi ali koncentracijo. Zato je veliko bolj smiselno, da za ustrezno raven cinka skrbimo sproti, prek uravnotežene prehrane, kot pa da težave rešujemo šele, ko že nastanejo. Cink namreč ni zdravilo, temveč hranilo, ki ga telo potrebuje za pravilno delovanje.

Po podatkih ameriškega Nacionalnega inštituta za zdravje (Office of Dietary Supplements, NIH) je cink vpleten v delovanje več sto encimov ter sodeluje pri sintezi DNK, delitvi celic in imunskem odzivu. Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) na podlagi telesne teže in vnosa fitatov priporoča odraslim med približno 7 in 16 mg cinka na dan, Svetovna zdravstvena organizacija pa navaja podobno razpon priporočenega dnevnega vnosa. Več o tem, kaj se v telesu zgodi, ko cinka primanjkuje, si lahko preberete tudi v prispevku Kaj se lahko zgodi, če vam v telesu primanjkuje cinka?

Cink in prehladi – kaj pravijo raziskave

Ena izmed tem, ki jih je znanost najbolj temeljito preučila, je vloga cinka pri prehladu. Sistematični pregled raziskav, objavljen v reviji Canadian Medical Association Journal, je na podlagi 17 kliničnih raziskav pokazal, da so imeli udeleženci, ki so jemali cink, v povprečju krajše trajanje prehladnih simptomov v primerjavi s tistimi, ki so prejemali placebo. Podobno tudi novejši pregled Cochrane, ene najbolj uglednih neodvisnih raziskovalnih mrež na področju medicine, potrjuje, da lahko cinkove pastile pri odraslih v določenih primerih skrajšajo trajanje prehlada. Pomembno pa je poudariti, da se učinek med raziskavami precej razlikuje glede na obliko in odmerek cinka, zato cinkovih izdelkov ne gre razumeti kot zagotovljenega zdravila, temveč kvečjemu kot možno dopolnilno podporo ob prvih znakih prehlada – po posvetu s farmacevtom ali zdravnikom.

Kje največ cinka dejansko najdemo

Doslej so analize pokazale, da največ cinka najdemo v morskih sadežih (še posebej v ostrigah), pustem rdečem mesu, bučnih semenih, semenih sončnic, lanenih semenih, pšeničnih kalčkih, stročnicah, oreščkih, špinači in gobah. Cink iz živalskih virov telo praviloma lažje absorbira kot cink iz rastlinskih virov, saj fitati v žitih in stročnicah njegovo vsrkavanje nekoliko zavirajo – zato je pri rastlinski prehrani smiselno posegati po nekoliko večjih količinah teh živil. Podrobnejši pregled prehranskih virov cinka in znakov pomanjkanja najdete tudi v prispevkih Kako prepoznati pomanjkanje cinka in zakaj je to pomembno ter Kako veste, da vam primanjkuje cinka?

Zanimivo je tudi, da lahko pomanjkanje cinka opazimo na precej nepričakovanih mestih – na primer pri vztrajnih neprijetnih vonjavah telesa, kar podrobneje razloži prispevek Ali veste, kaj vam primanjkuje, če vam smrdijo noge?

Omeniti velja še eno ugotovitev

V znanstveni literaturi najdemo tudi laboratorijske in predklinične raziskave, ki preučujejo, kako cink na celični ravni vpliva na delitev in programirano odmiranje celic. Gre za predhodno, še ne dokončno raziskano področje, zato tovrstnih ugotovitev nikakor ne gre razumeti kot dokaz, da cink zdravi ali preprečuje raka – za kaj takega trenutno ni zadostnih kliničnih dokazov. Kar je znanstveno bolje utemeljeno, je to, da ima ustrezna raven cinka pomembno vlogo pri splošnem delovanju imunskega sistema, ki je sicer eden ključnih mehanizmov telesa pri prepoznavanju in odstranjevanju okvarjenih celic. Če vas področje delovanja cinka na ravni celic in imunskega sistema podrobneje zanima, si lahko preberete tudi prispevek Kaj morate vedeti o cinku, da bi ostali zdravi.

Previdno tudi s presežkom

Kot pri marsikaterem hranilu tudi pri cinku velja, da več ne pomeni nujno bolje. Po podatkih NIH lahko dolgotrajno prekomerno uživanje cinka, zlasti prek prehranskih dopolnil, povzroči slabost, prebavne težave in moti absorpcijo drugih mineralov, predvsem bakra. EFSA kot zgornjo mejo varnega dnevnega vnosa za odrasle navaja približno 25 mg. Zato je najbolj smiselna pot uravnotežena, raznolika prehrana, morebitna dopolnila z višjimi odmerki cinka pa je priporočljivo uvajati le po posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.