Zakaj mestni zrak morda ni nedolžen: kako drobni delci v zraku motijo presnovo in vplivajo na telesno težo

Zamislite si, da dva človeka jedo popolnoma enako hrano, v enakih količinah, enako redno telovadijo – pa kljub temu eden od njiju čez leta pridobi precej več kilogramov kot drugi. Razlika ni v krožniku, temveč v zraku, ki ga dihata. Vse več resnih raziskav namreč kaže, da lahko zrak, ki ga vsak dan vdihujemo v mestih, dolgoročno vpliva na to, kako telo skladišči maščobo in uravnava sladkor v krvi.

Znanca, ki se je pred leti iz manjšega kraja preselil v večje mesto zaradi službe, je to vprašanje osebno presenetilo. Prehranjevalnih navad ni bistveno spremenil, še naprej je redno tekel ob reki, pa je v nekaj letih kljub temu opazil postopno pridobivanje teže okoli pasu in pri rednem zdravniškem pregledu povišane vrednosti krvnega sladkorja. Zdravnik mu je takrat povedal, da življenjski slog sicer ostaja najpomembnejši dejavnik, da pa se v zadnjih letih vse pogosteje omenja tudi vpliv okolja, v katerem živimo – in mestni zrak je eden od teh dejavnikov.

Kaj pravijo raziskave

Mednarodna strokovna literatura na temo onesnaženega zraka in presnovnih bolezni je danes precej obsežna. Pregled dokazov, ki ga povzema ameriška iniciativa Diabetes and Environment, navaja, da velika večina epidemioloških študij kaže povezavo med večjo izpostavljenostjo onesnaženemu zraku ter večjim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2 in debelost, pri čemer naj bi drobni delci PM2,5 po nekaterih ocenah prispevali tudi do petine vseh primerov sladkorne bolezni po svetu.

Podobno sliko kažejo tudi evropske kohortne raziskave. Velika danska študija, ki je več kot 57.000 udeležencev spremljala vrsto let, je ugotovila, da je dolgotrajna izpostavljenost prometnemu onesnaženju povezana z večjim tveganjem za razvoj sladkorne bolezni (Diabetes Care, 2012). Avtorji poudarjajo, da je debelost sicer najpomembnejši dejavnik tveganja za sladkorno bolezen, a da je tudi sama povezana z izpostavljenostjo onesnaženemu zraku in da je verjetno del te poti med onesnaženjem in boleznijo.

Strokovni pregled, objavljen v reviji Frontiers in Endocrinology, povzema več raziskav, ki kažejo, da se z naraščanjem koncentracije drobnih delcev PM10 v zraku dosledno povečuje tudi inzulinska rezistenca – torej stanje, pri katerem celice slabše reagirajo na inzulin, kar je predstopnja sladkorne bolezni tipa 2.

Eden najbolj nazornih pregledov povezave med okoljem in srčno-presnovnim zdravjem je izšel v reviji European Heart Journal, kjer avtorji navajajo, da onesnaženje zraka, predvsem drobni delci, lahko spodbuja debelost prek vpliva na presnovo maščob, sladkorno bolezen pa prek oksidativnega stresa in inzulinske rezistence. Posebej zanimivo je, da je velika kitajska kohortna raziskava (China-PAR) pokazala, da je dolgotrajna izpostavljenost PM2,5 povezana s postopnim zvišanjem indeksa telesne mase, genetske raziskave pa nakazujejo tudi vzročno povezavo med onesnaženjem zraka in kopičenjem visceralne (trebušne) maščobe – tiste, ki je po ugotovitvah, opisanih tudi v članku Zakaj je visceralna maščoba nevarna in nasveti za njeno zmanjšanje, med najbolj problematičnimi za zdravje.

Zakaj se to dogaja: vnetje kot skupni imenovalec

Mehanizem, ki povezuje onesnažen zrak s presnovnimi motnjami, znanstveniki danes razumejo precej dobro. Drobni delci PM2,5, ki so manjši od človeškega lasu za skoraj tridesetkrat, prek pljuč prehajajo v krvni obtok in tam sprožajo nizko stopnjo kroničnega vnetja. Raziskava, objavljena v reviji Cell Death & Disease, je na živalskem modelu pokazala, da delci PM2,5 aktivirajo t. i. inflamasom NLRP3 – del imunskega sistema, ki je sicer namenjen obrambi pred okužbami, a se ob kronični aktivaciji obrne proti lastnemu telesu in poslabšuje inzulinsko rezistenco.

Podobne ugotovitve prinaša tudi raziskava, objavljena v reviji Circulation, ki je pokazala, da izpostavljenost onesnaženemu zraku poslabša delovanje inzulina v maščobnem tkivu in poveča vnetje, kar pri kombinaciji z neustrezno prehrano učinke še stopnjuje. To je v skladu z ugotovitvami, ki jih na portalu Vem, kaj jem že obravnava članek Debelost se začne v glavi – torej, da je kronično (tiho) vnetje pogosto skupni imenovalec za številne presnovne motnje, ne glede na to, ali izvira iz hrane, pomanjkanja spanja ali, kot kažejo novejše raziskave, iz zraka, ki ga dihamo.

Po nekaterih ugotovitvah naj bi vnetje, sproženo z delci iz zraka, vplivalo tudi na hipotalamus – del možganov, ki uravnava občutek lakote in sitosti. Raziskava, objavljena v reviji Scientific Reports, je na živalskem modelu pokazala, da dolgotrajna izpostavljenost PM2,5 vodi v odpornost na leptin (hormon sitosti), kar je lahko povezano s povečanim apetitom in zmanjšano porabo energije.

Kateri viri onesnaženja so največji problem

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) kar 99 odstotkov svetovnega prebivalstva živi v krajih, kjer kakovost zraka ne dosega priporočenih varnih ravni. Med največje vire drobnih delcev v mestnem okolju sodijo predvsem cestni prometni izpusti, industrija ter kurjenje trdnih goriv za ogrevanje (na primer kurjenje lesa ali premoga v starejših kuriščih), poleg tega pa tudi cigaretni dim, ki velja za enega najbolj zdravju škodljivih virov drobnih delcev v zaprtih prostorih.

Sodobni elektronski viri ogrevanja, kot so plinski ali električni radiatorji in talno ogrevanje, sami po sebi niso pomemben vir zunanjega onesnaženja zraka – največjo težavo predstavljajo predvsem starejši sistemi na trdna goriva. Pri tem velja omeniti, da kakovost zraka v notranjih prostorih (na primer redno zračenje, izogibanje kajenju v zaprtih prostorih) prav tako pomembno vpliva na to, kar dejansko dihamo večino dneva.

Kaj lahko storite, če živite v mestu

Dobra novica je, da onesnažen zrak ni usodna obsodba, temveč le eden od dejavnikov tveganja med mnogimi – in da je na večino drugih dejavnikov mogoče vplivati. Nekaj korakov, ki po nekaterih ugotovitvah lahko pripomorejo k zmanjšanju tveganja:

• Spremljajte kakovost zraka. V dneh, ko je onesnaženost izrazito visoka, lahko intenzivnejšo telesno aktivnost na prostem prestavite na zgodnje jutranje ure ali v notranje prostore.
• Poskrbite za prehrano, bogato z antioksidanti. Sadje in zelenjava, polna vitaminov C in E ter polifenolov, po nekaterih ugotovitvah pripomorejo k blaženju oksidativnega stresa, ki ga povzročajo drobni delci.
• Ne podcenjujte spanja. Kot je opisano v članku Koliko bi morali spati, da se izognete pivskemu trebuhu, slab spanec sam po sebi povečuje tveganje za inzulinsko rezistenco – in v kombinaciji z onesnaženim zrakom se lahko negativni učinki seštevajo.
• Vlagajte v prezračevanje doma. Redno zračenje in po možnosti prezračevalni sistem s filtri lahko pomembno zmanjšata izpostavljenost drobnim delcem v notranjih prostorih, kjer preživimo večino časa.
• Osredotočite se na kakovost hrane, ne le na količino. Kot poudarja tudi članek Kakovost hrane ima večji vpliv na debelost kot količina, je lahko uravnotežena prehrana z dovolj vlaknin in beljakovin pomembna obramba pred presnovnimi motnjami, ne glede na to, od kod izvira vnetje v telesu.

Za zaključek

Povezava med onesnaženim zrakom, debelostjo in sladkorno boleznijo ni mit, temveč področje, ki ga znanost vse bolje razume – a hkrati ni razloga za paniko ali za to, da bi krivdo za odvečne kilograme preložili izključno na okolje, v katerem živimo. Življenjski slog, prehrana, gibanje in spanje ostajajo najpomembnejši dejavniki, na katere lahko vplivamo sami. Kakovost zraka je le eden od dodatnih kamenčkov v tej mozaiki – tisti, na katerega kot posamezniki sicer težko vplivamo, lahko pa z manjšimi prilagoditvami in zdravim načinom življenja njegove morebitne učinke vsaj omilimo.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.