Ko možgani pozabijo, da si sit: kaj se zgodi v glavi po petih dneh nezdrave hrane

Zakaj nekateri ljudje pojedo kos pite in mirno odložijo žlico, drugi pa ne morejo nehati, dokler ni krožnik prazen? Po nekaterih ugotovitvah znanstvenikov se odgovor ne skriva (le) na krožniku, temveč v naših možganih – natančneje v tem, kako možgani komunicirajo z hormonom inzulinom.

Ste se kdaj vprašali, zakaj nekateri ljudje kar naprej razmišljajo o hrani, medtem ko drugi skoraj pozabijo jesti? Zakaj eni lahko pojedo kos pite in se ustavijo, drugi pa ne morejo nehati, dokler ni krožnik prazen? Naj vas potolažimo – niste sami in po nekaterih ugotovitvah znanosti ni vse (le) vaša krivda. Vedno več raziskav nakazuje, da se debelost morda ne začne le na krožniku, temveč tudi v naših možganih. Ja, prav ste prebrali – v možganih!

Znanka, ki je leta hodila od ene diete do druge, mi je nekoč rekla nekaj, kar se mi je vtisnilo v spomin: "Ne razumem, zakaj nekega dne preprosto odložim vilico, čez en mesec pa istih testenin ne morem nehati jesti, čeprav sem že davno sita." Takrat se ji to ni zdelo logično. Danes, ko poznamo te nove ugotovitve o možganih in inzulinu, pa njena izkušnja dobi povsem nov pomen – morda res ni šlo za pomanjkanje volje, temveč za to, da so njeni možgani v določenih obdobjih preprosto "nehali poslušati" signale sitosti.

Ko inzulin izgubi kompas

Naj začnemo s hormonom, ki mu pravimo inzulin. Njegovo ime poznajo predvsem ljudje s sladkorno boleznijo, a pravzaprav je pomemben za vse nas. Inzulin pomaga telesu, da sladkor, ki ga zaužijemo, shrani v celice. Tako dobimo energijo. Če pa telo na inzulin ne reagira več pravilno – kar po nekaterih opredelitvah imenujemo inzulinska rezistenca – začne sladkor ostajati v krvi, mi pa se začnemo rediti, počutimo se utrujeni in počasi se začenja začarani krog težav, ki je pogosto predstopnja sladkorne bolezni.

Strokovnjaki z Univerzitetne klinike v nemškem Tubingenu so v sodelovanju z Nemškim centrom za raziskave diabetesa (DZD) in inštitutom Helmholtz Munich ugotovili, da že nekaj dni razvajanja s predelano hrano lahko močno vpliva na delovanje možganov. Da bo bolj jasno – predelana hrana je vse, kar prihaja iz škatel, vrečk, plastike: čips, klobase, gotove jedi, piškoti, napitki z umetnimi sladili … Torej to, kar ima več kot pet sestavin, pa večina izmed njih ni zares hrana.

Raziskovalka Stephanie Kullmann in njena ekipa so 29 zdravih moških razdelili v dve skupini. Ena skupina je ohranila običajno prehrano, druga pa je pet dni zapored uživala dodatnih 1500 kalorij iz visoko predelanih, kalorično bogatih prigrizkov – kar je približno en velik meni s sladko pijačo vsak dan, pet dni zapored.

Rezultat? Že po petih dneh prenajedanja s predelano hrano se je pri zdravih posameznikih zmanjšala občutljivost možganov na inzulin – kar nakazuje, da lahko že kratkotrajne spremembe v prehrani sprožijo presnovne premike, povezane z debelostjo in sladkorno boleznijo. In to ni šala. V normalnih pogojih inzulin v možganih pomaga zavirati lakoto. To pomeni, da možgani zaznajo, da smo siti, in nehamo jesti. Če pa možgani tega signala ne zaznajo več pravilno, se to ne zgodi. In mi jemo naprej, tudi če smo že siti.

Najbolj presenetljivo pa je, kako vztrajne so te spremembe. Pri prvi skupini se je po petih dneh povečane količine zaužitih kalorij občutno povečala vsebnost maščobe v jetrih, pri čemer je bila znižana občutljivost možganov na inzulin v primerjavi s kontrolno skupino opazna še en teden po vrnitvi k običajni prehrani. Profesorica Kullmann je v sporočilu za javnost povedala, da gre po njihovih ugotovitvah za prve dokaze, da že kratkotrajno uživanje visoko predelane, nezdrave hrane povzroči pomembne spremembe v možganih zdravih ljudi, ki bi lahko bile začetni sprožilec za razvoj debelosti in sladkorne bolezni tipa 2. Raziskava je bila objavljena v reviji Nature Metabolism.

Zakaj je to pomembno tudi za vas

Včasih slišimo: "Samo manj jej in več se gibaj!" Pa to ni vedno tako enostavno. Če vaši možgani po nekaterih ugotovitvah ne znajo več zaznati sitosti tako učinkovito kot prej, potem ste ujeti v telesno bitko, ki jo je zelo težko dobiti. To pomeni, da vsak naš izlet v prehransko divjino morda pusti sledi – ne samo na tehtnici, ampak tudi v možganih. Kar je še zanimivejše – podobno dogajanje je bilo doslej znano predvsem pri ljudeh, ki so že dolgo časa živeli s prekomerno telesno težo. Zdaj vemo, da se podobni mehanizmi lahko sprožijo že po nekaj dneh slabše prehrane, čeprav so potrebne nadaljnje raziskave, da bi to v celoti razumeli.

Statistika, ki odpira oči

Po najnovejših podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je leta 2022 na svetu s prekomerno telesno težo živelo kar 2,5 milijarde odraslih, od tega skoraj 890 milijonov z debelostjo, kar pomeni, da je bilo 43 % vseh odraslih po svetu prekomerno težkih in 16 % debelih. To ni le osebna težava posameznika, temveč vse bolj tudi globalni javnozdravstveni izziv.

Tudi v Sloveniji je stanje po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) podobno. Po raziskavi iz leta 2020 je imelo 39,2 % odraslih čezmerno telesno maso (ITM med 25 in 29,9), debelih pa je bilo 21,5 % moških in 17,4 % žensk. Skupaj je torej s prekomerno telesno težo ali debelostjo živela velika večina odraslih prebivalcev Slovenije.

ITM, mimogrede, pomeni indeks telesne mase. Izračunate ga tako, da telesno težo v kilogramih delite s kvadratom telesne višine v metrih. Na primer: če imate 80 kg in ste visoki 1,75 m, potem je vaš ITM 80 / 1,75 = 26,1 – kar pomeni, da bi po teh merilih že sodili v kategorijo čezmerne telesne teže. Če vas to skrbi, se je vedno smiselno posvetovati z zdravnikom, saj ITM ne upošteva sestave telesa (na primer mišične mase).

Ljudsko zdravilstvo je to vedelo že dolgo

Stari ljudje so govorili: "Debelost pride skozi usta, a ostane v glavi." Po nekaterih razlagah to danes na svoj način potrjuje tudi znanost. V ljudski praksi pa so že stoletja poznali rastline in navade, ki naj bi pomagale telesu, da se očisti in najde ravnovesje.

Na primer kopriva, ki naj bi spodbujala delovanje jeter in ledvic – glavnih čistilcev telesa. Ali regratov koren, ki naj bi po ljudskem izročilu poživil prebavo in pomagal pri čiščenju organizma. Te rastline niso le folklora – sodobne študije se z njihovimi učinki resno ukvarjajo. Pregled raziskav, objavljen v reviji Foods, na primer povzema, da razpoložljive raziskave nakazujejo, da lahko izvlečki regrata pomagajo preprečevati zaplete sladkorne bolezni, izboljšujejo presnovo maščob in delujejo zaviralno na encime, ki razgrajujejo sladkor – kar je del lastnosti, ki jih povezujemo z obvladovanjem metabolnega sindroma. Gre sicer predvsem za predklinične študije, zato dokončnih zaključkov za ljudi še ni mogoče potegniti.

Tudi grenčice iz pelina, tavžentrože in rmana so v ljudskem zdravilstvu veljale za "budilce prebave". Če prebava dobro deluje, naj bi se tudi telesna teža lažje uravnavala. Vendar to ni čudežna rešitev, če ne razumemo, da imajo pri uravnavanju telesne teže glavno vlogo prav možgani.

Kaj to pomeni za vas?

Ne gre več samo za to, kaj jeste. Gre tudi za to, kaj vaši možgani zaznavajo kot lakoto in kako reagirajo na sladkor, maščobe in predelano hrano. Inzulin, ki naj bi skrbel za ravnovesje, lahko v določenih pogojih po nekaterih ugotovitvah postane "slepi vodič". Če mu možgani ne sledijo več tako natančno, lahko to vpliva ne le na prehranjevanje, temveč tudi na počutje, spomin in motivacijo.

To nas pripelje do še ene zanimive povezave: slabša občutljivost možganov na inzulin je v nekaterih raziskavah povezana tudi z večjo verjetnostjo za upad kognitivnih funkcij, demenco in Alzheimerjevo bolezen. Strokovna literatura na primer kaže, da sladkorna bolezen tipa 2 znatno poveča tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni, saj so poti inzulinske signalizacije v možganih pri obeh boleznih motene na podoben način. Inzulin torej po nekaterih ugotovitvah ne vpliva le na trebušno slinavko in raven sladkorja v krvi, ampak morda tudi na spomin, razpoloženje in sposobnost odločanja – kar je še en razlog, da z gibanjem in spanjem poskrbimo tudi za zdravje možganov.

Kaj lahko naredite že danes

Zdravilo ni v tabletah, ampak v vsakdanjih navadah. Poskrbite, da bodo vaši obroki preprosti, sveži, polni vlaknin, zelenjave, dobrih maščob in naravnih okusov. Po nekaterih priporočilih se je smiselno izogibati "vnaprej pripravljenim" jedem, saj naj ne bi resnično nasitile, temveč le zmedle možgane. Vsak obrok naj bo dogodek, ne hitenje – tudi upočasnjeno prehranjevanje je po nekaterih raziskavah povezano z manjšim tveganjem za prenajedanje. In če lahko, občasno v jedilnik vključite domače čaje iz koprive, regrata ali rmana, ki so si v ljudski tradiciji prislužili sloves pomočnikov pri ravnovesju telesa.

Gibanje je ključno, a po nekaterih ugotovitvah ne (le) zaradi kalorij, temveč ker lahko izboljša odzivnost možganov na inzulin. Ameriško združenje za diabetes (American Diabetes Association) navaja, da se z gibanjem poveča občutljivost na inzulin, tako da mišične celice med aktivnostjo in po njej učinkoviteje uporabijo razpoložljivi inzulin za privzem glukoze, ta učinek pa lahko traja tudi do 24 ur po vadbi. Že vsakodnevni 30-minutni sprehod je po njihovih priporočilih dober temelj za to.

In nenazadnje – spite dobro. Slab spanec po nekaterih raziskavah zmede hormone lakote in sitosti. Že po eni noči s premalo spanja naj bi se raven hormona grelin (hormon lakote) dvignila, raven hormona leptin (hormon sitosti) pa padla – kar smo podrobneje opisali tudi v članku o tem, kako spanje vpliva na debelost in sladkorno bolezen, ter v članku o povezavi med pomanjkanjem spanja in visceralno maščobo. Ne čudi torej, da po slabo prespani noči pogosteje "napademo" hladilnik.

Naj zaključimo z mislijo: po nekaterih ugotovitvah se debelost morda ne začne (le) na tehtnici, temveč tudi v glavi. In morda je prav tam smiselno iskati tudi del rešitve – seveda ob ustreznem spancu, gibanju in uravnoteženi prehrani.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.