Majoneza ni ena, majonez je več

Rojstni dan majoneze je 28. junij 1756. Tega dne je francoski maršal Richlieu na otoku Menorka zavzel špansko pristanišče Mahon, ki se v francoščini izgovarja Majon. V čast zmage kuhar kreiral novo omako, ki je kmalu osvojila celo Evropo. Francoska kuhinja do takrat ni poznala hladnih omak, hitre prehrane pa si danes nikjer na svetu ne znajo predstavljati brez majoneze.

Osnova majoneze so rumenjaki, olja, sol, poper in limonin sok, okus pa je mogoče obogatiti še z gorčico, svežimi zelišči, česnom, ribjo pašteto, celo kečapom ... Danes poznamo več vrst majonez, predstavljamo pa vam samo nekatere, ki jih lahko z majonezo, kot osnovo, naredite tudi sami.

Andaluzijska omaka: majonezi je dodan kuhan paradižnik in na drobne lističe narezana paprika.

Rožnata omaka: majonezi je dodan svež paradižnik in malo limoninega soka. Taka omaka se najpogosteje postreže poleg ribjih jedi in rakov.

Tirolska omaka: je majoneza z dodatkom paradižnika in drobno nasekljanega drobnjaka.

Tatarska omaka: k majonezi je dodano malo kisa, nasekljana zelišča (peteršilj, timijan, drobnjak, majaron), drobno sesekljane kapre in čebula.

Omaka remulada (remouladei): v tatarsko omako sta dodani dve sorti rib, najpogosteje pa se uporablja kot solatni preliv.

Zelena omaka: nastane, ko majonezi dodamo kuhano in na drobne koščke sesekljano špinačo (ali blitvo) in nasekljan peteršilj.

Omaka aioli: najpogosteje se uporablja v Provansi, majonezi pa dodajo malo olivnega olja, nasekljan in strt česen. Postreže se k hladnemu mesu in tudi k ribjim juham.