Kaj koristi zdravju in kaj ne?

Cianid naj bi zdravil raka. Srebro obarva kožo za vedno modrikasto. Zdravilo, zaradi katerega je sodišče prepovedalo prodajo v celi državi. Svet alternativnih zdravljenj obljublja hitre in enostavne rešitve za bolezni, s katerimi se uradna medicina bori desetletja. A prav zato, ker gre za tako mikaven obljube, je še toliko bolj pomembno vedeti, kaj o njih pravijo neodvisne raziskave.

Eden bolj odmevnih primerov iz zadnjih dveh desetletij se je zgodil v Južni Afriki, kjer je nemški zdravnik Matthias Rath sredi 2000-ih na stotine tisoče ljudi s HIV/aidsom prepričeval, naj namesto protiretrovirusnih zdravil jemljejo njegove vitaminske pripravke. Kapetownsko višje sodišče mu je leta 2008 tovrstno delovanje v državi prepovedalo, potem ko so zdravniška združenja opozorila, da gre za nevarno zavajanje bolnikov (The Lancet). Primer je eden najbolj nazornih opomnikov, zakaj je pri "čudežnih" zdravilih vedno smiselno preveriti, kaj o njih pravijo neodvisne, recenzirane raziskave – ne le izjave tistih, ki jih prodajajo.

Napredek medicine ni nikdar takšen, da bi bila zdravila stoodstotno učinkovita. Vedno se najdejo bolezni, ki jih uradna medicina (še) ne zna povsem pozdraviti, alternativna zdravljenja pa so prav zato pogosto sprejeta z upravičenimi zadržki. Prav zato smo zbrali nekaj alternativnih metod, pri katerih ima uradna medicina vrsto pomislekov – in dodali, kaj o njih dejansko pravijo raziskave.

1. Vitamin B17

Kemijska spojina, poznana kot vitamin B17, je v resnici amigdalin (imenovan tudi laetril) in ni pravi vitamin. Najdemo jo v koščicah marelic, breskev, sliv in češenj, pa tudi v grenkih mandljih. Zagovorniki alternativnih metod verjamejo, da rakave celice vsebujejo snov, ki jo amigdalin uniči in s tem prepreči nadaljnji razvoj bolezni. Težava je v stranskem produktu razgradnje – cianidu, ki je v večjih količinah lahko nevaren, tudi smrtno. Ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA) je zdravljenje z amigdalinom (laetrilom) prepovedala leta 1980, podobno velja tudi v Evropski uniji, potem ko klinične raziskave niso potrdile nobenega učinka na raka, so pa potrdile tveganje za zastrupitev s cianidom (Nacionalni inštitut za raka, ZDA). Sistematični pregled raziskav Cochrane iz leta 2015 ni našel nobenega dokaza, da bi laetril ali amigdalin koristno vplivala na potek rakave bolezni, po drugi strani pa je opozoril na resno tveganje zastrupitve, še posebej pri peroralnem uživanju (Cochrane). Podobno svarilo najdemo tudi pri britanski organizaciji Cancer Research UK, kjer opozarjajo, da prodaja izdelka v EU sploh ni dovoljena.

Kljub temu tema ostaja med bralci izjemno priljubljena – tudi na Vemkajjem.si smo o njej že pisali, saj razprava med zagovorniki narave in uradne medicine še zdaleč ni končana: Vitamin B17: čudežno zdravilo ali mit iz koščic marelice?

2. Koloidno srebro

Koloidno srebro naj bi po prepričanju zagovornikov pomagalo pri težavah, povezanih z rakom, aidsom, herpesom in drugimi bakterijskimi ter virusnimi obolenji. Zaenkrat pa nobena ugledna raziskava ni potrdila njegovih zdravilnih učinkov – prej nasprotno. Ameriški Nacionalni center za komplementarno in integrativno zdravje (NCCIH), del ameriških Nacionalnih inštitutov za zdravje, jasno navaja, da FDA koloidnega srebra ni potrdila kot varnega ali učinkovitega za zdravljenje katerekoli bolezni (NCCIH). Kopičenje srebra v telesu lahko povzroči argirijo – trajno sivkasto-modro obarvanje kože, oči in sluznic – poleg tega pa lahko poškoduje ledvice, jetra in živčni sistem ter zmanjša učinkovitost nekaterih zdravil, na primer antibiotikov in zdravil za ščitnico.

Tudi mi smo na portalu že raziskovali zgodovino in mit o "srebrni vodi" kot naravnem antibiotiku – zanimivo branje, ob katerem pa velja vedno v mislih obdržati tudi zgornja opozorila: Pozabljen fenomen srebrne vode

3. Izpiranje črevesja

Mnogi verjamejo, da z izpiranjem oziroma hidroterapijo črevesja izboljšamo vpojnost hranljivih snovi, se znebimo "nesnage", ki naj bi bila žarišče novih bolezni, poleg tega pa naj bi dobesedno čez noč izgubili tudi nekaj kilogramov. Debat o učinkovitosti te metode je veliko, a Mayo Clinic jasno pojasnjuje, da za trditve o "razstrupljanju" telesa s pomočjo črevesnih izpiranj ni dokazov – telo namreč odvečne snovi in bakterije že samo učinkovito odstranjuje prek jeter, ledvic in prebavil (Mayo Clinic). Zabeleženih je bilo tudi kar nekaj primerov poškodb črevesja ter težav z delovanjem jeter in ledvic, predvsem zaradi neravnovesja elektrolitov in okužb zaradi nesterilne opreme.

Kdor si želi za črevesje in prebavo poskrbeti na način, ki ga podpirajo tudi raziskave, ima na voljo veliko blažjih in bolje raziskanih poti – od vlaknin do naravnih živil. Več o tem si lahko preberete v člankih 8 živil iz vaše kuhinje, ki podpirajo naravno čiščenje telesa in Indijski tropotec: skrivno orožje za zdravo črevesje, boj s kandido in hujšanje, pa tudi v že objavljenem prispevku Kdaj ste nazadnje poskrbeli za razstrupljanje črevesja in ožilja?

4. Germanij

Ta element se prodaja pod različnimi imeni, najpogosteje kot "organski germanij" ali vitamin O. Zagovorniki mu pripisujejo blagodejne učinke pri sladkorni bolezni, revmi in imunskih težavah. Ameriški Onkološki center Memorial Sloan Kettering med drugim opozarja, da germanijevi dodatki lahko povzročijo poškodbe ledvic, jeter in živčevja, FDA pa je zaradi teh tveganj uvedla uvozno prepoved za germanijeve izdelke, namenjene prehranskim dopolnilom (MSKCC, FDA – Import Alert 54-07). V strokovni literaturi je zabeleženih več kot 30 primerov odpovedi ledvic in celo smrti, povezanih z dolgotrajnim uživanjem germanijevih pripravkov, okrevanje ledvične funkcije po prenehanju uživanja pa je po nekaterih poročilih počasno in pogosto nepopolno (PubMed).

5. "Celična medicina"

Največji zagovornik te metode je bil nemški zdravnik Matthias Rath, ki je trdil, da njegovi vitaminski pripravki lajšajo najhujše bolezni, med drugim tudi aids in raka. Njegove trditve je uradna medicina večkrat zavrnila, prav tako so bili do njih skeptični tudi mnogi zagovorniki alternativne medicine. Kot smo omenili že v uvodu, mu je južnoafriško sodišče leta 2008 prepovedalo nadaljnje kampanje in klinične poskuse v državi, potem ko je univerza Witwatersrand njegovo delovanje označila za potencialno smrtno nevarno za bolnike z aidsom, ki so zaradi njega opuščali protiretrovirusna zdravila (Wikipedia, The Lancet). Zanimivo pri tem je, da same osnovne teorije "celične medicine" – torej vloge mikrohranil pri zdravju celic – doslej ni nihče v celoti ovrgel, je pa uradna medicina vseskozi opozarjala, da nadomeščanje preverjenih zdravil z visokimi odmerki vitaminov pri resnih boleznih prinaša veliko tveganje.

6. MMS

Ta pripravek, znan tudi kot "čudežna mineralna raztopina" (Miracle Mineral Solution), je populariziral Jim Humble, nekdanji scientolog, ki je zanj trdil, da preprečuje in zdravi raka, aids in malarijo. V resnici gre za raztopino natrijevega klorita, ki se ob mešanju s citronsko kislino spremeni v klorov dioksid – močno industrijsko belilo (Wikipedia). Ameriška FDA je javnost pred izdelkom prvič posvarila leta 2010 in odtlej opozorila ponovila večkrat, saj so zaužitje spremljali resni neželeni učinki, vključno s hudo slabostjo, bruhanjem in nevarnimi padci krvnega tlaka, poročali pa so tudi o več primerih zastrupitev in smrtnih izidov (Consumer Reports). Zaradi tega je MMS v številnih državah prepovedan oziroma izrecno odsvetovan s strani zdravstvenih organov.

Kaj si zapomniti

Skupni imenovalec vseh šestih zgodb je podoben: obljuba enostavne rešitve za bolezen, pred katero uradna medicina (še) nima popolnega odgovora. Prav to razumljivo upanje pa zagovornike alternativnih metod pogosto pripelje do tega, da spregledajo tveganja, ki jih navajajo neodvisne raziskave. Preden se odločite za katerokoli od naštetih metod – ali za katerokoli drugo alternativno zdravljenje – se je vedno smiselno posvetovati z zdravnikom in preveriti, kaj o njej pravijo recenzirane raziskave, ne le izkušnje in obljube prodajalcev.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.