8 živil, ki jih nutricisti pogosto odsvetujejo – in zakaj bi jim morali biti pozorni tudi vi

Predstavljajte si dve na videz povsem enaki pločevinki paradižnikove mezge na polici trgovine. Ena je videti povsem nedolžna – a notranjost marsikatere konzerve skriva snov, o kateri znanstveniki razpravljajo že desetletje. In to je le prvi izmed osmih primerov, ko "zdrava" izbira morda ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled.

Znanka, ki dela kot medicinska sestra in se ljubiteljsko poglablja v prehrano, mi je nekoč povedala zanimivo izkušnjo. Po tem, ko je prebrala o snoveh, ki lahko prehajajo iz notranjosti pločevink v hrano, je v svoji kuhinji konzervirani paradižnik dosledno zamenjala za tistega v steklenih kozarcih. Po njenih besedah so bile spremembe v družini komaj opazne, se je pa počutila bolj mirno, saj je vedela, natančno kaj postavlja na mizo svojim otrokom. Tovrstne majhne odločitve so pogosto tiste, ki v vsakdanji prehrani naredijo največjo razliko.

1. Paradižnik v pločevinki

Po nekaterih ugotovitvah naj bi se ob stiku kisle paradižnikove mase in epoksi smole, ki prekriva notranjost večine pločevink, sproščal bisfenol A (BPA) – kemikalija, ki jo raziskovalci uvrščajo med tako imenovane endokrine motilce, torej snovi, ki lahko motijo delovanje hormonov v telesu. Ocene kažejo, da lahko en liter konzerviranega paradižnika vsebuje tudi do 50 mikrogramov BPA, kar ni zanemarljivo, saj je paradižnikova kislost tista, ki olajša prehajanje BPA iz embalaže v hrano. Ameriški Nacionalni inštitut za zdravje okolja (NIEHS) že vrsto let financira raziskave o morebitnih učinkih BPA, med drugim tudi na hormonsko in reproduktivno zdravje (Environmental Health Perspectives, NIEHS). Podobno temo, vključno s konkretnimi številkami o vsebnosti BPA, obravnava tudi prispevek 7 vsakdanjih živil, ki dokazano povečujejo tveganje za raka, o povezavi med BPA in hormonskim neravnovesjem pa več izveste v članku Hormon, ki sabotira vaše telo: kako naravno znižati odvečni estrogen s hrano in navadami. Če se konzervam ne morete povsem odpovedati, poskusite raje posegati po paradižniku v steklu ali tetrapaku, kjer se BPA praviloma ne uporablja.

2. Ne-bio korenovke

Pri zelenjavi, pri kateri jemo koren – krompir, repa, korenje in podobno – velja biti nekoliko previdnejši. Če so rastline med rastjo škropljene, se ostanki pesticidov lahko postopoma zadržujejo v zemlji in od tam prehajajo tudi v sam pridelek, saj korenine snovi iz tal vsrkavajo neposredno. Takšnih ostankov po nekaterih navedbah ni mogoče v celoti odstraniti niti z dolgotrajnim pranjem, zato je pri korenovkah, kadar je to mogoče, smiselno posegati po ekoloških različicah. Več o tem, kako iz korenja pridobiti čim več koristnega, si lahko preberete v prispevku Korenje: zakaj ta skromna zelenjava skriva več, kot si mislite. Za spremljanje mejnih vrednosti ostankov fitofarmacevtskih sredstev v hrani je v Evropski uniji pristojna Evropska agencija za varnost hrane (EFSA), ki redno objavlja poročila o pesticidih v prehrani.

3. GSO – soja

Precej biotehnologov in prehranskih strokovnjakov opozarja, da bi gensko spremenjena živila lahko vplivala na hormonsko ravnovesje, nekateri pa jih povezujejo tudi s povečanim tveganjem za določene bolezni, čeprav znanstveno soglasje o tem (še) ni dokončno. Žal je soja med gensko spremenjenimi rastlinami trenutno na samem vrhu lestvice – po podatkih mednarodne agencije AgBioInvestor je danes gensko spremenjenih skoraj tri četrtine svetovne pridelave soje. Kaj oznaka "brez GSO" dejansko pomeni in zakaj vam ne zagotavlja popolne odsotnosti gensko spremenjenih sestavin, natančno pojasnjuje prispevek Zakaj oznaka "brez GSO" ne pomeni tega, kar mislite, in kako res prepoznati varno hrano. Varnost gensko spremenjenih organizmov v EU sicer pred uvedbo na trg vedno oceni EFSA, ki izvaja podroben postopek presoje tveganja.

4. Surovi kalčki

Naj se zdijo še tako zdravi, surovi kalčki ohrovta, fižola ali drugih stročnic so lahko problematični, saj vlažno in toplo okolje, v katerem kalijo, ustvarja ugodne razmere za razrast bakterij, med drugim tudi E. coli. Leta 2011 je na severu Nemčije izbruhnila ena največjih zabeleženih epidemij, povezanih s hrano, za katero so epidemiologi kasneje z veliko verjetnostjo kot vir označili prav surove kalčke – po končnem poročilu ameriškega Centra za nadzor bolezni (CDC) je izbruh po Evropi in Severni Ameriki na koncu terjal okoli 50 življenj in prizadel več kot 4.000 ljudi v 16 državah (CDC, MMWR). Zato je surove kalčke priporočljivo pred uživanjem vedno toplotno obdelati, še posebej pri otrocih, nosečnicah, starejših in osebah z oslabljenim imunskim sistemom. Podobna tveganja pri drugih na videz nedolžnih surovih živilih razkriva prispevek Surovo je včasih strup: 7 živil, ki jih nikoli ne bi smeli jesti nesprejetih s toplotno obdelavo.

5. Mleko

Znano je, da nekatere prakse v intenzivni mlečni reji, med drugim uporaba rastnih hormonov in visoka proizvodna obremenitev krav, povečajo tveganje za vnetja vimena, kar posledično zahteva pogostejšo uporabo antibiotikov. Nekatere analize nakazujejo tudi, da lahko sodobno tržno mleko – ker velik delež izvira od krav v pozni brejosti, ko je njihova naravna raven estrogena najvišja – v manjši meri vpliva na hormonsko ravnovesje pri ljudeh, čeprav so dokazi o tem še predmet raziskav. Več o tej temi, vključno z opisom, kako se hormonsko ravnovesje sploh vzpostavlja in kdaj ga velja paziti, najdete v prispevku Hormon, ki sabotira vaše telo: kako naravno znižati odvečni estrogen s hrano in navadami, splošne smernice o tem, kdaj in koliko mleka je smiselno piti, pa ponuja članek Kozarec mleka: kdo ga sme in kdo ga ne sme piti ter kdaj je pravi čas zanj?. Če vas hormonska plat mleka skrbi, je smiselna alternativa mleko iz ekološke reje ali kakovostno rastlinsko mleko.

6. Govedina

Ozaveščeni kmetje govedu praviloma ne dodajajo koruze, soje ali drugih žit zgolj za pospešitev priraščanja teže – zdravim živalim za dobro rejo večinoma zadostuje kakovostna paša. Meso živali, ki so bile krmljene s pospeševalci rasti, naj bi po nekaterih analizah vsebovalo nekoliko manj vitaminov, mineralov in aminokislin, v maščobnem tkivu pa se lahko dlje časa zadržujejo tudi ostanki uporabljenih snovi. Uporaba rastnih hormonov pri govedu je sicer v ZDA, Kanadi in nekaterih drugih državah dovoljena, medtem ko Evropska unija uvoz in prodajo tako obdelanega mesa prepoveduje že od leta 1989, kar je sprožilo enega najdlje trajajočih trgovinskih sporov med EU in ZDA v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Poglobljeno in uravnoteženo analizo teme, vključno s stališčem EFSA, najdete v prispevku Hormoni v mesu: kaj se v resnici dogaja v vašem telesu, ko jeste meso iz industrijske reje? Če je le mogoče, izbirajte meso iz reje na paši ali z ustreznimi eko oznakami.

7. Ribe iz ribogojnic

Voda v marsikateri ribogojnici je zaradi gostote poselitve in nakopičenih organskih ostankov lahko bolj obremenjena kot voda v naravnem okolju, gojene ribe pa so zaradi tesnega bivanja pogosteje izpostavljene parazitom in boleznim, zato jih pogosto zdravijo z antibiotiki in drugimi pripravki. Razlike med gojenim in divjim lososom, tudi kako ju v trgovini sploh ločiti, nazorno pojasnjuje prispevek Poznate razliko med gojenim in divjim lososom?, o podobnih tveganjih pri priljubljeni in cenovno ugodni pangi iz reke Mekong pa piše članek Poceni riba iz Mekonga: zakaj strokovnjaki odsvetujejo pogosto uživanje. Kadar je mogoče, je smiselno posegati po divje ulovljenih ribah ali po gojenih ribah s priznanimi trajnostnimi certifikati.

8. Instant pokovka

Težava pri pokovki, pripravljeni v mikrovalovni pečici, ni toliko koruza sama, kot notranja obloga vrečke. Ta je bila dolgo pogosto prevlečena s perfluorooktanojsko kislino (PFOA) iz skupine tako imenovanih PFAS ali "večnih kemikalij", ki so zaradi počasne razgradnje in kopičenja v telesu veljale za eno izmed spornejših snovi v živilski embalaži. Ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA) je leta 2024 sporočila, da so proizvajalci uporabo teh snovi v embalaži za mikrovalovno pokovko in podobne izdelke v ZDA prostovoljno v celoti opustili (NBC News, poročanje o odločitvi FDA), kar je razmere v zadnjih letih precej izboljšalo, čeprav se priporoča previdnost pri starejših zalogah izdelkov. Kot dodatno tveganje strokovnjaki omenjajo tudi diacetil, arome, ki so ju povezovali z boleznimi dihal. Primerjavo pokovke iz vrečke s tisto, pripravljeno doma na štedilniku, najdete v prispevku 7 vsakdanjih živil, ki dokazano povečujejo tveganje za raka. Najbolj preprosta in poceni rešitev ostaja priprava pokovke doma, v loncu z malo olja, brez posebnih vrečk in dodatkov.

Namesto zaključka

Nobeno od naštetih živil samo po sebi ne pomeni, da boste zaradi občasnega uživanja zboleli – gre predvsem za vzorce, ki jih je vredno poznati, da lahko sami presodite, kje in kako v vsakdanji prehrani zmanjšati morebitno tveganje. Majhne, dosledne spremembe – steklo namesto pločevine, ekološka korenovka namesto škropljene, domača pokovka namesto vrečke iz mikrovalovke – so pogosto dovolj, ne da bi bilo treba jedilnik na glavo obrniti čez noč.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.