Vitamin D in rak: japonska študija razkrila, da nas sonce morda varuje bolje, kot smo mislili

V zadnjih letih se je zanimanje za vitamin D močno povečalo. Ni več le tisti vitamin, ki pomaga ohranjati močne kosti. Danes vemo, da igra pomembno vlogo tudi pri delovanju imunskega sistema, mišic in presnove, znanstveniki pa vse pogosteje raziskujejo tudi njegovo morebitno povezavo z manjšim tveganjem za nekatere vrste raka. In ko raziskave začnejo potrjevati marsikaj od tega, kar so naše babice slutile že dolgo nazaj, postane jasno, da ljudsko znanje vendarle ni od muh.

Znanka, ki dela kot medicinska sestra, mi je nekoč povedala, da je pri sebi po enem izmed rutinskih pregledov odkrila izrazito nizko raven vitamina D – kljub temu, da je bila prepričana, da preživi dovolj časa na prostem. Po pogovoru z zdravnikom je začela redno hoditi na sprehode med odmorom za kosilo in prilagodila jedilnik. Po nekaj mesecih je poročala o boljšem počutju in manj pogostih prehladih. Njena izkušnja seveda ni znanstveni dokaz, je pa lep opomnik, kako pogosto pomanjkanje vitamina D ostane neopaženo, dokler ga nekdo namenoma ne preveri.

Kaj pravijo raziskave?

Ena največjih dolgoročnih raziskav o povezavi med vitaminom D in rakom je bila izvedena na Japonskem, njene ugotovitve pa je leta 2018 objavila priznana medicinska revija BMJ (British Medical Journal). Znanstveniki so zbrali podatke več kot 30.000 ljudi, starih od 40 do 69 let. Vsi udeleženci so na začetku raziskave dali kri, iz katere so izmerili količino vitamina D v telesu, nato pa so jih spremljali skoraj dve desetletji.

Rezultati so bili zanimivi: tisti z najvišjo koncentracijo vitamina D so imeli v povprečju za približno petino nižje tveganje, da bodo v življenju zboleli za katero koli obliko raka, pri raku na jetrih pa je bila razlika še izrazitejša. Avtorji raziskave pri tem opozarjajo, da gre za opazovalno študijo, kar pomeni, da so ugotovitve pomembne za nadaljnje raziskave, še ne pa dokončen dokaz vzročne povezave.

Kaj sploh je vitamin D in zakaj nam ga primanjkuje?

Vitamin D je pravzaprav hormon, ki ga telo ustvari, ko je koža izpostavljena sončni svetlobi, natančneje UVB žarkom. Težava je, da dandanes preživimo večino časa v zaprtih prostorih, uporabljamo kreme za sončenje (ki sicer ščitijo kožo, a blokirajo tudi UVB žarke), nosimo oblačila, ki zakrivajo telo, in živimo v krajih, kjer je sonca precej manj, predvsem pozimi.

Po ocenah ameriškega Urada za prehranska dopolnila (NIH ODS) je pomanjkanje vitamina D razširjen javnozdravstveni problem, še posebej pri starejših, ljudeh s temnejšo poltjo in tistih, ki se malo zadržujejo na soncu. Enak vir potrjuje, da so mastne ribe – losos, tuna, skuša – med najboljšimi naravnimi viri vitamina D, prav tako pa nekaj vitamina D vsebujejo tudi gobe, še posebej tiste, ki so bile izpostavljene UV svetlobi. Če vas zanima, katera živila poleg rib vsebujejo največ vitamina D, si lahko preberete tudi članek Vitamin D lahko dobite tudi s hrano na Vemkajjem.si.

Naše babice so to reševale po svoje: s sprehodi na soncu, ribjim oljem in obilico gob. Gobe, predvsem šampinjoni, so namreč eden redkih rastlinskih virov vitamina D – v prispevku Zakaj bi morali šampinjone jesti vsak dan? na Vemkajjem.si najdete več o tem, zakaj so tako priljubljene tudi pri nutricionistih.

Koliko vitamina D je dovolj in kdaj ga je lahko preveč?

Znanstveniki se še vedno usklajujejo glede optimalne ravni vitamina D v krvi. Večina strokovnjakov se strinja, da je vrednost nad 75 nmol/L tista, ki telo ščiti pred pomanjkanjem, nekatere novejše raziskave pa nakazujejo, da se morebitni dodatni zaščitni učinki kažejo šele pri nekoliko višjih ravneh.

Po drugi strani je treba opozoriti, da je lahko vitamina D tudi preveč. Če ga uživate v prevelikih odmerkih v obliki prehranskih dopolnil, lahko pride do zvišane ravni kalcija v krvi, kar lahko dolgoročno obremeni srce, ledvice in druge organe. Po podatkih Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) velja za odrasle varna zgornja meja dolgotrajnega vnosa 100 mikrogramov na dan (kar je 4000 enot), a večina ljudi ga zaužije precej manj. Preden posežete po višjih odmerkih dopolnil, se je vedno smiselno posvetovati z zdravnikom in po možnosti preveriti raven vitamina D s krvnim testom.

Če vas zanima tudi, ali je bolje jemati vitamin D zjutraj ali zvečer, si lahko preberete članek Kdaj je najbolje jemati vitamin D: zjutraj ali zvečer? na Vemkajjem.si.

Kaj pravi staro znanje?

V ljudski medicini vitamina D seveda niso poznali po imenu, a so vedeli, da sonce dobro dene. V mnogih krajih so mlade mamice pozimi otrokom odgrnile okna in jih za nekaj minut položile v bližino sonca. Otrokom z mehkejšimi kostmi – danes bi rekli, da so kazali znake rahitisa – so babice priporočale žlico ribjega olja, ki je bilo nekaj najbolj zoprnega, a hkrati tudi najbolj koristnega. Taka praksa se je uporabljala celo v šolah: po drugi svetovni vojni so otroci v marsikateri osnovni šoli redno dobivali žlico ribjega olja.

Tudi danes se vračamo k tem preprostim rešitvam. Z rednim bivanjem na prostem, uravnoteženo prehrano in naravnimi viri vitamina D lahko veliko naredimo zase.

Ali je vitamin D res povezan z manjšim tveganjem za raka?

Vprašanje, ali vitamin D preprečuje raka, znanstveno še ni dokončno pojasnjeno, raziskave pa so vse bolj naklonjene tej povezavi. Nemška raziskovalna skupina z Nemškega centra za raziskovanje raka (DKFZ), objavljena v reviji Molecular Oncology, je na podlagi analize obstoječih kliničnih raziskav ocenila, da bi redno uživanje vitamina D pri starejših od 50 let lahko zmanjšalo umrljivost zaradi raka za približno 13 odstotkov, kar bi po njihovih izračunih v Nemčiji vsako leto lahko preprečilo na tisoče smrti zaradi raka.

Tudi velika ameriška raziskava VITAL, ki je zajela skoraj 26.000 odraslih, je pokazala, da je bilo dolgoročno jemanje vitamina D pri osebah z normalno telesno težo povezano z opazno nižjim tveganjem za napredovale oblike raka, medtem ko pri osebah s prekomerno telesno težo tovrstne povezave niso zaznali – kar kaže, da je odnos med vitaminom D in rakom verjetno bolj zapleten, kot se je sprva zdelo.

Tudi Mednarodna agencija za raziskovanje raka (IARC) je v svojem poročilu prepoznala možno zaščitno vlogo vitamina D pri raku debelega črevesa in danke, medtem ko za druge vrste raka dokazi za zdaj ostajajo manj enotni.

Kaj to pomeni za vas?

Če želite poskrbeti za zadostno raven vitamina D, je prvi korak preprost: poskusite vsak dan preživeti vsaj 15 do 30 minut na soncu, pri čemer naj bo izpostavljene čim več kože (na primer roke in obraz). Idealen čas za to je med 10. in 15. uro, ko je UVB svetlobe največ.

Če tega poleti ali pozimi ne zmorete, ali če ste starejši in koža slabše proizvaja vitamin D, se o morebitnih prehranskih dopolnilih pogovorite z zdravnikom – po možnosti ob spremljanju ravni vitamina D v krvi s preprostim krvnim testom, ki ga danes ponuja večina laboratorijev.

Izkušnje in znanje iz preteklosti nam govorijo, da telo najbolje deluje takrat, ko je v ravnovesju z naravo. Sonce, zdrava hrana in gibanje so naši zavezniki. Vitamin D pa je, čeprav neopazen in tih, morda eden od dejavnikov, ki lahko pripomorejo k ohranjanju tega ravnovesja tudi v današnjem času.

Rak je zapletena bolezen z veliko dejavniki tveganja, na katere lahko vplivamo le delno. A velja si zapomniti: tudi majhne, dosledne spremembe v vsakdanjem življenju – dovolj sonca, pestra prehrana, gibanje – lahko dolgoročno naredijo razliko.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.