Ženska, ki je pred 900 leti vedela, da je hrana zdravilo

Predstavljajte si redovnico, ki v 12. stoletju, brez laboratorija, mikroskopa ali enega samega medicinskega učbenika, zapiše seznam bolezni, za katere se je stoletja pozneje izkazalo, da jih ljudje res poznamo – le imena zanje takrat še niso obstajala. Migrena, izčrpanost, kar bi danes verjetno opisali kot stresne motnje – vse to je Hildegarda iz Bingna popisovala, ko je med potepanjem po tedanji Evropi zbirala zelišča in ljudsko izročilo o njihovi uporabi. Rezultat je delo, ki ga danes poznamo predvsem pod imenom Physica (imenovano tudi Liber simplicis medicinae), čeprav se je vanj vtisnilo tudi ime Materia medica, ki ga marsikdo uporablja kot splošnejši izraz za tovrstna dela o zdravilnih rastlinah.

Podobne zgodbe slišimo še danes. Znanka, ki se je pred nekaj leti dolgo spopadala z utrujenostjo in prebavnimi težavami, mi je nekoč povedala, da ji je šele sprememba jedilnika – več sezonskih živil, redni obroki, manj naglice pri hranjenju – pomagala bolj, kot so ji prej pomagala leta jemanja prehranskih dopolnil. Ko je pozneje po naključju prebrala nekaj o Hildegardinih naukih, jo je presenetilo, kako zelo se njeno izkušnjo, do katere je prišla sama, sklada s tem, kar je opatinja zapisala pred skoraj tisoč leti: da je hrana lahko del poti do dobrega počutja, ne le gorivo za telo.

Hildegarda se je rodila 16. septembra 1098 kot deseti otrok in je že v mladosti izstopala po radoživosti, radovednosti in znanju. Pri približno 38 letih je postala predstojnica (magistra) v benediktinskem samostanu Disibodenberg v Nemčiji, kjer je bila vzgojena od otroštva. Danes svet vse bolj odkriva njeno izjemno delo, ki je nastajalo med letoma 1150 in 1158, ko je Hildegarda popisovala zdravilna zelišča in njihovo uporabo. Zbrala je več kot 2000 receptov, ki imajo danes po mnenju poznavalcev nemajhno vrednost – ne le zato, ker naj bi bili nekateri od njih po nekaterih sodobnih ocenah še vedno uporabni, temveč tudi zato, ker iz njih izvemo, da določene zdravstvene težave niso izključno posledica sodobnega načina življenja.

Zanimivo je, da neka novejša znanstvena analiza sploh ni skušala presojati, ali so bila Hildegardina zeliščna priporočila "pravilna" po sodobnih merilih iz golega naključja. Nemško-švicarska raziskovalna skupina je s statistično metodo primerjala 212 njenih zdravilnih trditev o 85 rastlinah, ki se uporabljajo še danes, z današnjimi fitoterapevtskimi indikacijami – in ugotovila, da je bilo ujemanje bistveno večje, kot bi ga lahko pojasnilo zgolj naključje. Podrobnosti raziskave Are the Correct Herbal Claims by Hildegard von Bingen Only Lucky Strikes?, objavljene v reviji Forschende Komplement{-15452}rmedizin, so seveda predvsem zgodovinsko in statistično zanimive – ne pomenijo pa, da lahko zeliščne recepte iz 12. stoletja brez pomisleka prenesemo v sodobno samozdravljenje.

Mnogi v njenih recepturah še danes prepoznavajo pripravke, ki naj bi po ljudskem izročilu lajšali migreno, revmatične težave ali stresu podobna stanja. Vse te bolezni takrat še niso imele imen, kot jih poznamo danes, so pa bile po Evropi precej pogoste. Zanimivo je, denimo, da tudi nekateri sodobni naravni pristopi k lajšanju migrene segajo po podobnih sestavinah, kot jih je opisovala že Hildegarda. Opatinja je zdravila ločevala tudi na gozdna in poljska, glede na to, kje je zelišče raslo, kot ena prvih pa je začela zdraviti tudi tisto, čemur bi danes rekli psihosocialne težave.

Čeprav so jo v posameznih nemških škofijah kot svetnico častili že stoletja, je zanimivo, da uradne, s strani celotne Cerkve priznane kanonizacije dolgo ni bilo. Šele papež Benedikt XVI. jo je 10. maja 2012 s postopkom, imenovanim "enakovredna kanonizacija", uradno uvrstil med svetnike, istega leta, 7. oktobra, pa jo je razglasil še za cerkveno učiteljico – naziv, ki ga je pred njo v zgodovini Cerkve prejelo le še troje žensk. Pot do tega priznanja ni bila enostavna: potem ko je sveti Bernard papežu Evgenu III. okoli leta 1147 poročal o Hildegardinih "čudnih knjigah", je ta sestavil komisijo cerkvenikov, ki naj bi preverila, kako je njeno delo združljivo z nauki Cerkve. Po izročilu naj bi komisija na koncu, tudi po zaslugi Hildegardinih sodelavcev, ki so jo prepričali, naj "piše, kar je videla", presodila, da gre za resnično mistiko in ne za duševno moteno osebo. Vsako drugačno mnenje bi bilo zanjo lahko usodno.

Kaj so njene najpomembnejše ugotovitve?

Nauke iz njenih knjig bi lahko strnili v šest ugotovitev – ob branju velja imeti v mislih, da so bile zapisane pred skoraj 900 leti:

• hrana je po njenem prepričanju hkrati tudi nekakšno zdravilo
• zdravijo predvsem naravni proizvodi (takrat je imela v mislih alkimiste, ki jim danes rečemo farmacevti)
• zelo pomemben je naravni ritem življenja – spanje, letni časi
• veliko se je treba gibati (dodala je tudi molitev, kar je bil verjetno tudi priklon takratni papeški komisiji)
• telo je koristno redno "čistiti" s kopelmi, savnami, posti
• in morda najpomembnejša ugotovitev: človekovo zdravje je po njenem prepričanju skupek psihosocialnih, fizičnih in duhovnih dejavnikov

Zanimivo je, da tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) zdravje že desetletja opredeljuje ne zgolj kot odsotnost bolezni, temveč kot stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje – torej podobno, večplastno razumevanje zdravja, kot ga je Hildegarda zapisala že v srednjem veku, le da duhovne razsežnosti WHO seveda ne vključuje. Prav zato je toliko bolj zanimivo, da je moralo človeštvo počakati skoraj celo tisočletje, da je znanost znova začela poudarjati to, kar je nekoč morda že vedelo. Sodobne raziskave o pomenu rednega gibanja, uravnoteženega spanja in obvladovanja vsakodnevnega stresa za splošno počutje so danes obsežne, a osnovna ideja – da telesa in duha ne moremo obravnavati ločeno – ostaja presenetljivo blizu tisti, ki jo je zapisala Hildegarda. Podobno smer ubirajo tudi sodobni pogledi na hujšanje in telesno težo, ki poleg kalorij vse pogosteje upoštevajo tudi spanje, stres in hormonsko ravnovesje.

Tudi ideja, da je "hrana hkrati zdravilo", ni ostala le srednjeveška domislica. Podobno filozofijo danes najdemo pri marsikaterem živilu, ki ga je ljudska medicina cenila že stoletja, znanost pa se z njim ukvarja šele v zadnjih desetletjih – denimo pri rdeči pesi, ki jo nekateri raziskovalci danes preučujejo zaradi njenega vpliva na ožilje, ali pri navadni baziliki, ki je bila v ljudskem izročilu dolgo cenjena predvsem kot začimba, ne pa tudi kot morebitna pomoč pri vsakodnevnem počutju. Podobno tradicijo predstavljajo tudi starodavni napitki, izposojeni iz ajurvede, ki prav tako temeljijo na prepričanju, da lahko preprosta, vsakdanja živila podpirajo dobro počutje.

Glede na to, da se Hildegardina dela še vedno prevajajo – prevod iz latinščine v sodoben jezik namreč zahteva tudi dobro poznavanje takratnih razmer in medicinskega izrazoslovja – bomo o njenih receptih in njihovi (ne)skladnosti s sodobno znanostjo najbrž še veliko brali. Če vas zanima, kako podobna zeliščna in "babičina" znanja iz preteklosti danes ovrednotimo z vidika sodobne prehranske stroke, si lahko preberete tudi, kako na primer stara ljudska modrost o česnu, medu in jabolčnem kisu še vedno živi v marsikateri slovenski kuhinji.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.